V UGM Studiu na Trgu Leona Štuklja je od 19. julija na ogled postavitev z naslovom Zatočišče slikarke Mateje Kavčič. Kustosinja razstave Andreja Borin je o razstavi zapisala: "Za spodnji prostor UGM Studia je zasnovala okroglo naravno zatočišče, ki spominja na primarna zatočišča ljudi od začetka časov. Predstavljam si, da bodo obiskovalci v njem za hip pozabili na galerijsko okolje, svoje opravke in čas ter se preprosto prepustili vonju trav, se dotaknili naravnih materialov in začutili željo, da za trenutek obmirujejo. Predstavljam si tudi, da bodo otroci raziskali vsako ped postavitve in bodo nad njo navdušeni. Mateja Kavčič s svojimi slikami, risbami in grafikami sporoča, da je vsak list drevesa ali trave dragocen in del celote. Je ena tistih umetnic, ki se tako izražajo zaradi sebe in ne zaradi umetniškega trga ali trenutnih umetniških tokov. Povabi nas k drugačni izkušnji in opomni, da smo na svoji veličastni poti napredka ljudje (morda) izgubili nekaj nadvse dragocenega."
Mateja Kavčič s svojimi slikami, risbami in grafikami sporoča, da je vsak list drevesa ali trave dragocen in del celote
Slikarkino pot je kustosinja tako povzela: Mateja Kavčič je od zaključka študija na likovni akademiji (1994) do danes prehodila samosvojo ustvarjalno pot, ki je vseskozi najtesneje povezana z naravo - svoj prvi razstavni projekt je namesto v galerijski prostor umestila v ljubljanski park Tivoli (1997). Pozneje je začela slikati okrogle slike z žarkasto razporejenimi listi dreves: upodabljala je posamezne liste dreves, kot bi portretirala nadvse dragocene posameznike. Postopoma je prestopila meje slikarstva in začela ustvarjati z naravo in situ ter končno vse te izkušnje fizično prenesla v galerijski prostor.
Osebna izkaznica
Mateja Kavčič, rojena 1970 v Novem mestu. Po končani Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo Ljubljana se je leta 1989 vpisala na slikarski oddelek Akademije za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je 1994 diplomirala in leto pozneje obiskovala slikarsko specialko. Leta 2007 je pridobila pedagoško-andragoško izobrazbo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Od leta 1995 ima status samozaposlene v kulturi. Deluje kot vizualna umetnica na področju slikarstva, risbe, grafike, fotografije, prostorskih postavitev in krajinske umetnosti. Sodeluje pri restavratorskih projektih in vodi ustvarjalnice za otroke. Zadnjih osemnajst let živi in ustvarja v Škofji Loki.
V lapidariju Galerije Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki je leta 2016 pripravila razstavo Zavetja, ki je bila celostna prostorska postavitev. Gledalcu je ponudila zavetja iz trav, sena, peska, rož in ustvarjalne domišljije. Podobe zavetij pa niso bile zasnovane le za ljudi, temveč za vse, ki so svoje zavetje izgubili na poti razvoja civilizacije: mite, simboliko, tišino, svetost narave, subtilna bitja narave, naravni ritem časa, človekovo potrebo po naravnem zavetju …
"Živimo v novi geološki dobi antropocena, v kateri človekovo delovanje podobo Zemlje spreminja bolj kot vsi naravni procesi skupaj. Z izsekavanjem, gradnjo cest in mest je človek preoblikoval polovico Zemljinega površja, ki ni pokrita z ledom - usodno pa je vplival tudi na drugo polovico. Plugi in buldožerji premaknejo več zemlje kot vse reke in potoki. Razmerje med ljudmi in prostoživečimi sesalci je 8:1; če ob ljudeh upoštevamo še udomačene živali (predvsem krave in prašiče), je to razmerje 23:1. Obdobje antropocena zaznamujejo tudi betoniranje planeta, preobilje plastike in množično izumiranje rastlinskih in živalskih vrst. Dokazov o pogubni smeri razvoja je na vsakem koraku dovolj. Kje torej najti zavetje oziroma zatočišče v današnjem svetu? Kakšna je pri tem vloga umetnosti? Kako se preprosto, intimno povezati z naravo?"
