Melita Forstnerič Hajnšek
Prav zaradi bogatega opusa so ga tudi pogosto ponarejali. V mnogih slovenskih domovih visijo njegovi šopki, petelini, kozolci. O smrti 95-letnega akademskega slikarja, ki sta ga odlikovala vitalizem in nekakšna ljudska pristopnost, so sporočili iz Galerije Hest. Umrl je v domu starejših v Škofji Loki.
France Slana se je rodil leta 1926 v Bodislavcih pri Mali Nedelji. Med vojno je z družino živel v Mariboru, in ker se je hotel izogniti mobilizaciji v nemško vojsko, se je 1942. vpisal na Kunstgewerbe Meisterschule v Gradcu. Leta 1944 je odšel v partizane, kjer je v Čermošnjicah srečal Božidarja Jakca, Vita Globočnika in Iveta Šubica. Po končani akademiji se je preživljal kot ilustrator in risar stripov za razne časopise.
Leta 1949 je diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri Gabrielu Stupici in Nikolaju Pirnatu v prvi generaciji študentov akademije. Kot številni njegovi kolegi, ki so prestali drugo svetovno vojno, je prišel na Akademijo za likovno umetnost z že kar nekaj izkušnjami. Že pred vojno je v Ljubljani spoznal slikarja in ilustratorja Hinka Smrekarja, pri katerem je obiskoval tečaj slikanja, kar je pri mladem umetniku pustilo zelo močan vtis. Nato je začel poslikovati lesene izdelke v delavnici Ivana Vaupotiča.
V njegovem zgodnjem obdobju je imela ključno vlogo risba, ki jo je ohranjal skozi celotno ustvarjanje. Začel je kot ilustrator pri Pionirskem listu, leta 1951 pa se je odločil za pot svobodnega umetnika. Njegove ilustracije so zaživele tudi v Cicibanu in vrsti knjižnih del. Na razstavi je svoje delo prvič predstavil 1953. v ljubljanski Mali galeriji. Odtlej je doma in v tujini pripravil več kot 130 samostojnih in vsaj dvakrat toliko skupinskih razstav; ob slikah in grafikah je slikal tudi keramiko in izdeloval tapiserije.
Med tehnikami je imel posebno mesto v njegovem ustvarjanju akvarel. Slana je razvil zelo osebno tehniko in izrazito prepoznaven slog. Zanimale so ga klasične teme in motivika. Čez celoten opus je ostal zvest krajini, figuraliki in tihožitju. Ustvarjalna radovednost ga je vodila tudi v bližino abstrakcije, čeprav njene meje ni nikoli prestopil.
Slanovi motivi so pogosto etnološko navdihnjeni, kozolci, skednji, mlini, vinske kleti, notranjščina starih gostiln in podstrešnih sob. Prepoznavni so tudi njegovi šopki, krajine, intimni interjerji, petelini, mačke in ribe.
Kustosinja Milojka Kline je ob njegovi razstavi v Galeriji Hest leta 2016 zapisala, da je Slana utrinke iz vsakdanjega življenja preprostega človeka in značilnosti njegovega avtentičnega okolja predstavil v različnih razpoloženjih, od poetičnega, prežetega z nostalgijo, do učinkovite ekspresivnosti, opisane z avtorsko zlahka prepoznavno stilizacijo. Njegovi akvareli ponujajo občutje lahkotne igrivosti prozornih barvnih prelivanj. Olja, ki omogočajo premišljeno tehtanje odločitev, pa tudi njihovo korigiranje, razkrivajo širok spekter avtorjevih hotenj.
Leta 1964 je prejel nagrado Prešernovega sklada za ciklus umetniških stvaritev z motiviko po potresu porušenega Skopja. Prav poseben niz slik, ki jih tematsko ni mogoče umestiti v eno samo kategorijo, je cikel fantazmagoričnih podob mesta po potresu leta 1963, ki podobe posledic krutega dogodka nadgrajuje z intervencijo avtorjeve domišljije. Med drugim je bil nagrajen na 2. likovnem bienalu v Aleksandriji leta 1957.
Ob razstavi na Loškem gradu leta 2013, na kateri so predstavili izbor del iz petih desetletij umetnikovega ustvarjanja, je vodja Galerije Prešernovih nagrajencev za likovno umetnost Marko Arnež zapisal, da je Slana slikar odhajajočega sveta, ki s svojimi deli beleži minljivost časa. Ob razstavi je Slana v samozaložbi izdal tudi obsežno monografijo s spremnim besedilom Milčka Komelja.
