Več ali manj onkraj besed

Zadnja verzija nagrajevanega in odmevnega projekta Heroj Vita Weisa in Uroša Kaurina s serijsko številko 3.0 nosi zgovorni naslov Več kot besede. Heroja sta šla to pot v neverbalni, gibalni, fizični teater. Premiera je bila na 18. festivalu Drugajanje novembra lani. Videti prejšnje verzije Heroja za razumevanje najnovejšega ni neobhodno, je pa koristno. Igralca, performerja, gibalca, avtorja sta v Heroju 2.1 - "predstavi vseh predstav" pred dvema letoma - preigrala ves arzenal uprizoritvenih mehanizmov, se prignala do vseh robov, razgalila svoji poklicni avtobiografiji in secirala igralski poklic. Pot naprej je očitno vodila le še onkraj besed, v suho, ogolelo "teatrsko" formo.
V amfiteatru II. gimnazije smo bili na prazni sceni, ki jo do polovice razmejujeta dva zastora, priča gibalni predstavi. V bistvu ni performans, ker igrata like, samoironična avtorefleksija herojstva-igralstva se od besede premakne v neverbalne "herojske igre" dveh prijateljev. Igra ni ena, iger je več: je igra moči, igra dominacije, igra preigravanja, v sklepnih scenah pa odrska igra, ki nazadnje njuno iskreno razposajeno prijateljsko razmerje razvrednoti, razčloveči, vulgarizira. Seže dobesedno do naturalistične driske v spodnjicah enega od nemočnih, nesrečnih herojev, ki jo razmeče po prizorišču. Radikalni fizični teater v dobri uri preigra vsa mogoča izrazna sredstva neverbalnega in asociativnega.
Začetek je zabaven in igriv, poskakujoč in koketirajoč s publiko. Oba sta odlična gibalca, pozna se jima izobrazba iz sodobnega plesa - Kaurinova v Amsterdamu in Weisova v Plesnem teatru Ljubljana in številnih delavnicah. Rekviziti so najpreprostejši, a učinkoviti - brisače, zdaj kot herojska ogrinjala, zdaj zataknjene za pasom. Prijatelja se igrata svoje otroške, herojske igre, od igric z lulčkoma do iger moči, vseskozi pa si dajeta ritem z igro kamen-papir-škarje. Njuni poziciji v sceni, ki sledi, sta, tako se zdi, vezani na to, kateri od njiju rundo dobi. Ta igra je popularna in globalna, nikakor ne več otroška. Ima celo vrsto strategij, kako ponižati nasprotnika. Kaurin in Weis sta mojstra skrajnosti, pehanja do robov, napetosti, temperiranja scen, predsmrtnih bojev, umiranja, zmagovanja in izgubljanja, podrejanja in nadvlade ... V eni od scen zmrzujeta, heroj drugega heroja ogreva z zlato folijo, ga rešuje ... Rivalstvo je duhovito ilustrirano z jelenjimi boji in rukanjem. Kako zabavno deluje drgnjenje rogov ob steno in lomastenje "jelenov" med publiko ali "glasen" prizor fristajl riganja na mikrofon. Njuno tematiziranje vseh mogočih odnosov je mestoma skoraj banalno, plakatno. Ljubezni in sovraštva, izdaje, ponižanja in opogumljanja, približevanja in oddaljevanja onkraj besed delujejo še bolj manihejsko, še bolj usodnostno. A redukcija izraznih možnosti da - presenetljivo več, ne manj.
Bolj in bolj čutimo posamezne runde-scene kot razkol med zmagovalcem in poražencem. Na koncu Vito zapusti prijatelja, odide s prizorišča, se pridruži publiki in opazuje nemočno igro kolega, ki se ne more več postaviti na lastne noge. Dobesedno in metaforično. Ponižuje se, skuša očarati kolega, a samo še nižje pada. V eni od scen na mokrem podiju leže odplešeta dunajski valček, odeta v kostume iz krp. Asociacija na Clugovo Posvetitev pomladi je bila gotovo nenamerna (najbrž samo moja).
Nenehna tekmovalnost med herojema je vseskozi ironizirana in še bolj jo zaznavamo z neverbalnimi strategijami. Sklepni prizor je seveda hepiendovski: vendarle stopita skupaj in počistita vso nesnago z odra skupaj. Ne glede na nepredvidljiv izid igre kamen-papir-škarje se odločita za slogo, spravo in prijateljstvo zmaga. Skoraj pravljično. Weis in Kaurin sta vnovič dokazala, da sta mojstra minimalizma, vešča vseh gledaliških in negledaliških orodij. Čeprav dramaturgija (Katarina Stegnar) sprva deluje zelo poljubno in ohlapno, se na koncu izkaže za zelo konsistentno.
Ko igralec odvrže svoje najmočnejše orožje, mora biti prekleto dober, da drži pozornost, kaj šele, da očara in prepriča. Herojema to uspeva vseskozi. Kam je še mogoče, je negotovo. Za zdaj sta za sabo vse počistila. Do visokega, slepečega sijaja.