Wolfovo leto: Predsednik republike ne ve za veliko odkritje

Letos ob Wolfovem letu, ob 160. obletnici rojstva velikega koroškega rojaka slovenskih korenin, enega največjih skladateljev, ki izhajajo iz naših krajev, je prava priložnost za sprehod skozi dolgo, zapleteno pot do neobremenjenega vrednotenja Huga Wolfa. Zanj je ena najbolj samosvojih Slovenjgradčank, odvetnica dr. Ljuba Prenner, ob stoti obletnici njegovega rojstva zapisala: "Hugo Wolf je umrl kot ubožec, a zapustil je svetu dediščino, ki je ne premore milijonar." Wolfovo leto vsaj malo odstira pogled na zapleteno osebnost skladatelja, ki ga časti ves svet, pri nas pa je bil dolga desetletja po vojni bolj ali manj zamolčevan in izbrisan.
Človek, ki je najzaslužnejši, da je Wolfova rojstna hiša (do leta 2009 slovenjgraška glasbena šola) obnovljena, da so bili položeni temelji za Wolfov muzej, da je raziskano slovensko poreklo skladatelja, je Jože Leskovar.

Kako do odkritja?

Ob spodbudi nemškega glasbenega teoretika in zgodovinarja Kurta Honolke, ki ga je spoznal ob njegovem obisku Wolfove rojstne hiše, se je dolgoletni ravnatelj slovenjgraške glasbene šole, zborovodja mnogih zborov in glasbenik Jože Leskovar posvetil preučevanju rodbinskega debla skladatelja Huga Wolfa. Sprva je veljalo, da je Wolf rojen na nemškem ozemlju, v Windischgrätzu, in zato nemškega porekla. Najbolj trdovratno je to zagovarjal dr. Walter Rauschenberger, ki je prvi raziskoval družinsko deblo Wolfovih. A Leskovar je ovrgel dotlej zakoreninjene trditve zapriseženega nemškega nacionalista. V knjigi Njegovo življenje, delo in čas je Leskovarjeva odkritja prvi objavil wolfolog Kurt Honolka leta 1988. Prvi izvod svoje knjige, ki je izšla le dva meseca pred njegovo smrtjo, je podaril v zahvalo in spomin Jožetu Leskovarju. Podatek v Honolkovi knjigi je izzval pravo mednarodno senzacijo, zlasti v krogih strokovne javnosti. Rojstno hišo so obiskali glasbeni strokovnjaki iz sveta, med drugim tudi predsednik društva Huga Wolfa z Dunaja, Leopold Spitzer in predsednik enakega društva iz Tokia Eiši Kavamura.

Skrivnostna škatla na mariborskem podstrešju

Ko je Leskovar leta 1986 odšel v Pokrajinski arhiv Maribor, mu je profesor Viktor Vrbnjak pokazal zaprašeno škatlo na podstrešju, ki so jo prenesli leta 1945 iz Slovenj Gradca v Maribor, v njej pa so bili dragoceni dokumenti o Hugu Wolfu. Tega leta je bila Wolfova rojstna hiša razglašena za kulturnozgodovinski spomenik mednarodnega pomena. Leta 1987 je dokazal skladateljevo slovensko poreklo po očetovi strani in izdelal novi rodovnik. Aprila tega leta so odprli spominski muzej v dvorani glasbene šole v navzočnosti staroste slovenskih muzikologov dr. Dragotina Cvetka, Tomaža Faganela in še živečih Wolfovih sorodnikov - Adrienne Wolf Srebot, nečakinje iz Ljubljane, Ilse Sterzelba, nečakinje iz Gradca, Dietra Korschirza, pranečaka iz Weiza, in Tatjane Rejec Srebot, pranečakinje iz Ljubljane.
Še eno pomembno reševanje zaprašene zapuščine se je dogodilo na Ptuju leta 1988, ko je Leskovar na podstrešju hiše Hodnikovih našel dragoceno zbirko Hansa Wamleka, ravnatelja glasbene šole na Ptuju, tudi profesorja v Mariboru, ki jo je nameraval razstaviti v muzeju Huga Wolfa v Slovenj Gradcu, a je moral ob koncu vojne na hitro oditi. V tisti škatli je bil tudi rokopis Hugove sestre Modeste, tiste, pri kateri je stanoval v letih 1874 in 1875 v Mariboru v sedanji Mladinski ulici 5, ko je obiskoval jezuitsko gimnazijo na Glavnem trgu (danes je tam Pokrajinski arhiv Maribor). Knjiga je izšla v avtorstvu Leskovarja in Modeste Wolf leta 1994 - z naslovom Spomini na dom.

Hiša je propadala

Sprehodila sva se z Jožetom Leskovarjem, ki ga poznajo zborovski pevci po vsej deželi po aranžmajih ljudski pesmi, po Wolfovi rojstni hiši na Glavnem trgu v Slovenj Gradcu in stalni razstavi Koroškega pokrajinskega muzeja o skladateljevem življenju in delu avtorja Marka Košana, aktualnega predsednika društva Huga Wolfa. Od leta 2012 je na ogled, ko je bil tudi Slovenj Gradec EPK, in ničesar ne olepšuje.
Ob vsakem eksponatu sva postala z Leskovarjem - ob nagrobnih ploščah Hugovih staršev, sestre Adrienne in brata Gilberta v atriju rojstne hiše, pa klavirju v koncertni dvorani, za katerega se je šel sam pogajat k proizvajalcu Bösendorferju na Dunaj. Kako, da je tako dolgo trajala pri nas stigma nad Wolfom? "Vedelo se je za Wolfovo rojstno hišo, a vsi so smatrali, da je to nemški skladatelj. Hiša je vedno bolj propadala, nujna je bila obnova (pokaže mi ruševino, ki so jo prenovili). Z evropskimi sredstvi se je dokončno obnovila, prej pa sem se moral kar sam znajti z obnovo."
Kako pa se je Leskovar, sicer iz Slovenske Bistrice, sploh povezal z Wolfom? "Ko sem končal učiteljišče v Mariboru, so nas razporedili po celi Sloveniji. Tako sem prišel v Slovenj Gradec, da smo ustanovili glasbeno šolo. Prvo leto smo učili zastonj. Z Wolfom sem se prvič srečal na glasbeni šoli, a nobenih partitur nismo imeli tukaj, njegove glasbe še nismo poznali. Zame je bilo pogosto nevarno, ker sem se preveč zanimal za Wolfa. Lahko bi celo izgubil službo," pove.