Z vrha kupa: Kdo je fantom svobode

Še vedno vsak dan vstanem pred zoro. Včasih se pred temo odpeljem do zaliva. Pod mostom komunalci odlagajo veje in les, ki so ga požagali ob brežinah. Pes je mrtev več kot leto dni. Pogrešam skupne jutranje sprehode. Sovraštvo se spremeni v otopelost. Pomislim, da bi vse zapiske iz preteklosti vrgel na kup in jih zažgal. A jih ne. Nič lažje ni, z odpuščanjem ali brez njega. Franjo Frančič, ta mojster pisanja in naslovov, Ljubil sem Monico Lewinsky me je še posebno navdušil, je spet napisal živ roman za zdaj, čeprav opisuje preteklost. Piše o sebi, o svetu, o odpuščanju. Tudi tokrat ni pri njem nič olepšanega, tudi tokrat so trpinčenje, trpljenje, bolečine, besede skelijo. Kljub temu me kot bralca ves čas veseli, da preteklosti ni zažgal.
"Moj oče je bil največji pijanec in razuzdanec v vasi. Preklinjal in tepel naju je čestokrat oba. Sovraštvo do njega je raslo v isti meri, kakor je rasla ljubezen do matere. Moja duša se je navzela otožnosti in sanjavosti njene duše; iz njenih globin sem črpal vir mladostne poezije, prvih mladostnih iluzij in postal čudak samotar, ko sem imel komaj osem let." Piše, seveda, o sebi in svojih bridkih izkušnjah. Od Skopja do Ljubljane je srečeval ljudi, katerih življenja opisujejo čas na podoben način. Potisnjen tja, kjer ni želel biti, tudi na vojaško psihiatrijo, kjer so nasprotnikom vojske na moda pritrjevali električne kable in povečevali napetost. "V božjo mater, kaj je resničnost in kaj življenje?!" tudi meni ob branju gloda po glavi.

O čem in o kom pisati

Monico je uporabil za opisovanje paradoksov, ki jih v našem življenju upravljajo, vodijo, krmarijo čustva. V romanu je nobelovec Handke seveda tudi poleg z namenom. Ker so v njem Jugoslavija, Bosna in Hercegovina, taborišča, obdana z bodečo žico med vojno, ki je ne bi smelo biti, uniformiranci, ki stražijo, in reflektorji, ki opazijo vsak premik človeka. Ker je v njem Prijedor, mesto ob reki Sani, ki se je bleščala v krvavo srebrni barvi in so še zdaj na njej in v njej sledi, ki so jih pustili krvniki. "Besede ustvarjajo laži. Laži prinašajo strah in bolečino. Strah in bolečina sta temelj sovraštva."
O čem in o kom pisati, se sprašuje. "O ljudeh, ki so odšli. A še vedno so. Nekje v mislih. V vesolju. O otroku. O hiši. O družini. O starki. O možu, ki nosi ves čas nož, zapičen v hrbet. O prijateljih. O mestu. O vasi. O otroštvu." Še veliko je tistega, kar našteje, preden pride do odpuščanja, knjig, grobov, kože, ognja pozabe. Do žalovanja. Žensk v črnini, ki žalujejo drugače kot moški. Za dvainštiridesetimi otroki, ki so jih našli v breznu. Česa so otroci krivi? Da nastanejo barve strahu, barve bolečine. Do moškega, ki je z nožem pokončal ustreljeno srno, do naivnosti in neukosti, ko bi bilo treba odgovoriti na vprašanje, kaj je fantom svobode.

Lepotica ciganskih potez

Svoboda bi lahko bila bežanje pred grozo, tudi ko ne veš več, prek kom ali čim bežiš. "Azro sem spoznal neko čudežno toplo jesen. Čistila je stranišča in prostore na avtobusni postaji. Bil je oktober in briljantni pisatelj Peter Handke, oboževalec krvnika Miloševića, ki je zanikal pokole v Jugoslaviji, je prejel Nobelovo nagrado. Več kot tri mesece sem tej utrujeni lepotici ciganskih potez iz Zvornika kdaj pa kdaj pustil kakšen čokolatin, jo pogledal, čeprav že dolgo nisem imel navade, da bi nagovarjal tuje ženske. Ne vem, kaj me je pritegnilo na njej. Morda odsev žalosti v njenih očeh." Ženska, ki jo je srečeval in opazoval, je po nekaj dneh, ko je pod streho plastične gostilne pil prvi jutranji špricer, vprašala, kaj hoče od nje. Nič, čisto nič, ji je odgovoril. Si kakšen svetnik ali kaj?! ga je napadla. Ni vedel, kaj bi rekel, naročil je še eno pijačo in ona je prisedla. Po daljši tišini je začela govoriti o sebi, krajih in ljudeh, s katerimi še vedno živi, potem o tem, da so jo med vojno posilili in da njeno življenje po tistem nima več smisla, krivila je sebe, najtežje je bilo pogledati očetu in materi v oči. In v tistem trenutku nastopi nikoli patetični, človeški pisatelj Franjo Frančič s pravimi besedami, takšnimi, ki bi jih bralec predlagal, če bi lahko bil soavtor. "Pomlad je to leto zamujala, drobni prsti magnolij so se odpirali v cvetove. Tam na vhodu v avtobusno postajo pa je gorela mala, rdeča svečka. Peter Handke je v slovesni obleki sklonil glavo. A samo za trenutek, dva. Izza tanko obrobljenih očal se je lesketal brezbrižno posmehljiv hladen pogled."
Veliko je nenavadnih občutkov ob branju Frančičevega Handkeja zaradi sokrivde, očiščenja, strahu, strahu pred piscem, zanj, za svet, v katerem živimo. Ne vem, kateri bolj bega, straši, rečem samo, da je prekleto dobro prebrati roman Handkejevo prekletstvo Jugoslavije ali Odpustiti pred zadnjim dihom.