Jana Juvan
Društvo gluhih in naglušnih Podravja Maribor proslavlja kar 90 let svojega delovanja. Ustanovni sestanek so namreč imeli 26. novembra 1933. In kot je poudaril sekretar društva Milan Kotnik, so si že tedaj prizadevali za enake stvari, kot si še danes - predvsem za enakopravnost pri dostopnosti do izobrazbe in zaposlenosti. Spomnil je, da je za družbo vedno bilo bolj ekonomično gluhoneme izobraževati, kot pa da so vse življenje odvisni od drugih in socialne podpore. Vendar njihove zahteve, ironično, vedno znova naletijo na gluha ušesa odločevalcev, zato so v družbi pogosto osamljeni, kot je povedal eden izmed članov njihovega društva, ki je na tiskovni konferenci delil tudi svojo življenjsko zgodbo in bil deležen energičnega mahajočega aplavza.
Da tudi v vrtcih in šolah ne govorijo znakovnega jezika in tako gluhe odrežejo od pogovora, so še povedali. In spomnili, kako so nekoč kretanje celo prepovedovali v šoli in gluhe otroke tepli po prstih, če so se ga posluževali. Posledica tega pa sta tudi zelo slaba pismenost in nizka izobraženost v neslišeči populaciji. "Na prste ene roke lahko preštejemo gluhe z visokošolsko izobrazbo v Sloveniji," je povedal Kotnik. V primerjavi z drugimi skupinami invalidov so na slabšem, so prepričani. Želeli bi si, da bi jim - tako kot slepim - priznali tudi 100-odstotno telesno okvaro.
