(AVDIO) Grema na kafe s Stanetom Kocutarjem: Vsi smo poklicani kot delavci Maribora

Skrbnik Guinnessove rekorderke z Lenta si je lahko v nedeljo oddahnil, ko je organizatorjem kljub številnim ukrepom zaradi koronavirusa uspelo izvesti trgatev najstarejše trte na svetu. Razmišlja, da bi bil lahko dogodek v prihodnosti z nekaj spremembami programa privlačen in zanimiv tudi za televizijski prenos. Zgodovinar in agronom od leta 1992 službuje v RTV-centru Maribor, od zaključka drugega mandata na funkciji odgovornega urednika Radia Maribor leta 2018 je znova novinar. "Maribor je plačal ceno osamosvojitve. Ljubljana je postala glavno mesto, izraz prestolnica ni pravi, ker tam nikdar ni bilo nobenega prestola. Dobila je tudi vse atribute glavnega mesta. So pa v Ljubljani združili vse, državniki niso bili razumni do te mere, da bi Slovenijo naredili bolj vitko. V naših glavah je črv, ki pravi, da moramo zjedriti vse," razmišlja o centralizaciji. S Stanetom Kocutarjem, ki je mestni viničar od leta 2010, smo se na kavi srečali v bližini Stare trte na Lentu, pil je espresso.

Začela se je jesen, čas, ko mnogi obirajo sadove truda, vloženega med letom.
"Septembra, ko se začnejo daljšati sence, dobi sonce čisto drug kot hoje po nebu. Septembrski čas je čaroben. Dnevi so krajši, jutra včasih ne obetajo česa dobrega, potem pa se dnevi lepo razvijejo in najlepše jih je preživeti v vinogradu. Žal je tako, da od nekoč pristnega veselja ni ostalo kaj dosti. Trgatev je postala skrajno resno in zahtevno delovno opravilo, predvsem zaradi zelo nazornega razločevanja kvalitetnega do manj kvalitetnega, ker tega v kleti ni mogoče popraviti. Vidim pa, da mnogi tradicijo gojijo. Če pogledamo v preteklost, v Mariboru ni bilo uglednejše meščanske družine, ki ne bi imela vinograda, celo Judje, ki imajo svoj odnos do alkohola in vina, so bili lastniki vinogradov. V drugi polovici 19. stoletja oktobra zaradi trgatev ni zasedal mestni svet. Gojenje vinske trte je poleg prometne lege, križišča poti mestotvorna dejavnost, ki je dala primarno akumulacijo denarja, da so se stvari razvijale. Maribor je v zgodnjem srednjem veku postal vinsko mesto zaradi odličnih naravnih pogojev. V tistem času so bili največji odjemalci in posestniki alpski samostani. Maribor je bil za njih najbližje vinorodno območje. Prva pisna omemba, kot prav profesor Mlinarič, o vinogradih od Brestrnice do Vurberka, je iz leta 991. Vinska trta se tukaj bolj ali manj neprekinjeno, z nihanji, goji 1000 let."

Preteklost panoge s sedanjostjo najbolj veže najstarejša trta na svetu.
"Stara trta je dediščina, osrednja točka. Ohranila se je po komajda razložljivem čudežu. Leta 1937 v mariborskem večerniku Jutra avtor piše o štirih zelo zanemarjenih starih trtah v Mariboru in stroko poziva, naj nekaj naredi. Ena je rasla na vzhodni steni mariborskega gradu, blizu vhoda v Vinag, obstaja fotografija. Obstaja tudi fotografija ene ob Vodnem stolpu, ena je bila ob mariborski tržnici in naj bi bila posekana pred petnajstimi leti. Četrta pa je ta na Lentu, ki je bila leta 1972 prepoznana kot zelo stara trta - znanstveno ocenjena starost s pomočjo izvrtka je bila od 350 do 400 let. Takrat so govorili, da je to najbrž najstarejša trta v Jugoslaviji, morda celo v Evropi. Nihče se je ni lotil in osem let je trajalo, da je od spoznanja prišlo do strokovnega dela z njo. Na začetku niso mogli ugotoviti niti, katere sorte je in ali bo še živela. Bili so pogumni, lotili so se je radikalno z amputacijo. Leta 1980 za vzorec, leto kasneje zares. Leta 1983 so bili prvi poganjki, leto kasneje prvi grozdi in ugotovili so sorto. Leta 1987 so pripravili prvo slovesno trgatev."

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora na povezavi TUKAJ.

Kakšna se vam je zdela nedeljska trgatev?

"Za moje pojme je bila lepo pripravljena. Danes je hiperodgovorno biti organizator takega dogodka, zato zahvala. V petek se še ni vedelo, kako bodo stvari v nedeljo potekale. Padla je odločitev, ki je bila zelo dobra, da se že v petek potrga obe potomki, ki sta dali 184 kilogramov grozdja, lani 214 kilogramov. Ostalo je le delo z najstarejšo trto. O tem velja razmisliti tudi v prihodnje in s tem pridobiti več prostora ter nameniti tisto dobro uro prireditve vzporednemu dogajanju. Trgatev je centralni dogodek, ostalo pa bi bil privlačen in zanimiv program, zrel tudi za kakšen televizijski prenos."​

Prebral sem, da vas motijo vprašanja, ali je to res najstarejša trta na svetu in koliko je dejanska stara, če že 20 let prebiramo, da je stara 450 let. Kdaj bo torej stara 500 let?
"Od tiste meritve bo kmalu 50 let, torej bi rekli, da je stara od 400 do 450 let, v vsakdanjem jeziku pa smo se zedinili, da govorimo o starosti več kot 400 let. Lani sem napisal deset odgovorov na deset najpogostejših vprašanj in to vprašanje je na prvem mestu. Marsikdo pride in reče: 'Čujte, ko sem bil star 30, je bila trta stara enako kot zdaj.' Zanimivo pa je, da se res stara. Pred petnajstimi leti me je predhodnik magister Tone Zafošnik opozoril, da naj opazujem deblo v prsni višini, ampak tisti del, ki gleda proti steni. Tisti del se krepi, približno na tri leta zaznavno, milimeter na tri leta. Frontalni del pa je odmrl, je les in deluje kot zaščita pred sončnimi žarki, kot pokrivalo živega dela."

Kolikokrat se ustavite pri trti?

"Na poti od doma v službo naredim krog. S Pobrežja grem preko dvoetažnega mostu po Lentu, potem pa čez Koroški most do RTV-centra. Vsaj trikrat na teden naredim tako. Delo, ki ga moramo opraviti na trti, pa naredim ob sobotah in nedeljah zjutraj, ob šestih, sedmih zjutraj, ko ni ljudi. Sem pa presenečen, koliko tujcev pride včasih ob teh urah. Prejšnjo nedeljo je bil tukaj Maverick s Filipinov, ki potuje po Evropi. Iz Bratislave je prišel in prebral, da je v Mariboru najstarejša trta. Zgodaj se je pojavil in sva se zaklepetala."

Kakšna je pot grozdja, ko malečniški brači opravijo delo?

"Oni potrgajo in izločijo, kar je morda gnilega in suhega. Grozdje specljajo in zdrobijo. Žametovka v jagodnem soku nima barvila, če bi jo stisnili, bi dobili belo vino. Janez Valdhuber s Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede, ki na Meranovem kletari, to prepusti maceraciji, začne se fermentacija in pod vplivom fermentacije se iz jagodne kožice barvilo izloči v sok. Ne dobimo barve tipa morda frankinja, kaj šele refoška ali terana. Dobimo pretežen rose. To niso vina z močnim alkoholom. Maceracija pri nižji temperaturi traja kakšnih deset dni, potem se to stisne in gre na dokončanje fermentacije ter na negi lepo odloži. Običajno odleži eno leto, nato se polni v stekleničke. Letos je trta dala 61 kilogramov grozdja, do kilograma enaka številka kot leta 1990, ko je bila prvič predana potomka najstarejše trte. Lani je dala 107 kilogramov, to je bil absolutni rekord in nekateri kolegi so upravičeno rekli, kaj se gremo, da to ni formula ena. Rodni potencial trte je ne glede na starost ogromen."

Kakšen je odnos Mariborčanov do Stare trte?
"Dolgo časa se mi je zdelo, pa sem se znebil tega občutka, da je nekaterim malo nerodno, da je trta prepoznavni simbol Maribora. Da je to ostanek nečesa ruralnega, nečesa, kar v urbani prostor ne sodi. Ampak to je stvar našega koncepta. Urbani Maribor, mestna občina, ne more biti lastnik kmetijskih zemljišč. Vaški Dunaj pa ima mestno podjetje za gospodarjenje s kmetijskimi zemljišči. Ima 30.000 hektarjev gozda, okoli 60 hektarjev vinogradov in župan je iz propadlega vinarstva zasnoval blagovno znamko WienWein, ki dobro funkcionira. Mesto se mora zavedati svojih potencialov in ta trta je eden od teh, bi bilo pa dobro, da bi bilo v Mariboru vsaj še pet takšnih točk, ki bi pritegnile. Zadnje obdobje pa se mi zdi, da trto sprejema vedno več ljudi. Tudi interes posameznikov se spreminja. Mnogokrat se mi je zgodilo, da ljudje iz poslovnega okolja kličejo zadnji hip, da potrebujejo pomoč, ker imajo gosta iz tujine, ki se spozna na vino. Vsaj toliko, kot povprečen Mariborčan ve o nogometu, bi moral vedeti tudi o Stari trti. V to nas ne more nihče prisiliti, to moramo narediti sami."

Zgodovino mesta ob Dravi poznate do potankosti, zato znate razložiti, zakaj je nekaj posebnega.
"Najprej iz naravno-geografskih ozirov. Tukaj pride do stika alpskega in panonskega sveta. Nad Mariborskim otokom so bile zadnje brzice, Drava je iz alpske reke prešla v nižinski del. Tukaj je bila prva lahka možnost prehoda čez reko pa obrambna zapora za pot v dolino, tu sta bila rimski prehod in malo nižje križišče poti od Celeie za Petovio, v Savario na Madžarskem. V predelu sedanjega Koroškega mostu je bil prehod čez Dravo do Plača, v Lipnico. Posebno je zaradi obdobja 20. stoletja, ko je Maribor doživel tri mentalne in dejanske polomije. Leta 1918 je malo višje od Maribora nastala državna meja, ki je posledično povzročila, da je znotraj mesta prišlo do zamenjave meščanstva. Mnogi meščani nemškega rodu so se preselili, prišel je primorski element, ki je Mariboru dal, kot berem, izjemen impulz veselega, radoživega in pojočega mesta. Prišlo je obdobje leta 1941, ko so bili sestavljeni spiski tistih, ki so morajo izginiti iz mesta, ki je bilo nemško. Leta 1945 je bil iz mesta izgnan ali ubit ostanek nemške manjšine. Mesto za lastno funkcioniranje potrebuje konsistenco meščanstva skozi čas. Radi ga imamo, a gre za to, da je to okolje doživelo preveč pretresov, od katerih si še ni opomoglo. Bilo je najbolj bombardirano mesto v nekdanji Jugoslaviji. Maribor je poseben tudi zato, ker se vedno najprej začnemo pogovarjati o tem, kaj je narobe. Vedno smo zazrti drugam, kako se tam cedita med in mleko. Ne zavedamo pa se lastnih potencialov in odgovornosti za to okolje. Da lahko tudi sami nekaj prispevamo. Še vedno pa Maribor vztraja, životari in se norčuje iz svojih zgodb ter daje vzgled za preživetje."

Česa si želite v Mariboru?
"Da nadaljujemo po poti, ki je začrtana. Zgodba Glavnega trga mogoče nakazuje smer, jemljem jo kot prvo lastovko, ki še ne prinese pomladi. Maribor naj se razvija in gre v smeri, da bomo nanj zlahka ponosni, da se bomo z njim identificirali in imeli čim več razlogov za to, da mularija ostane tukaj, da v Mariboru vidi svojo prihodnost. Jaz bom k temu dodal z delom pri trti in razvijanju neke samozavesti, smo pa vsi poklicani kot delavci Maribora. Svetopisemsko. Skušajmo dojeti, da je prav, da tukaj pustimo svoj mali pečat. Dober Maribor se začenja in končuje pri nas."

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora na povezavi TUKAJ.