(AVDIO) Grema na kafe z Zalo Stanonik: Z Demšarjem želijo prodreti v tujino

Sedeli smo ob polici iz odpisanega klavirja, na kateri so bile nekatere najbolj aktualne knjige Založbe Pivec in uspešnice, ki so jih izdali v tej mariborski založbi. Kmalu, 11. aprila, bo Založba Pivec obeležila 18 let delovanja. "Kot podjetje smo v puberteti," je o aktualnem času v šali dejala Zala Stanonik. Kavo nam je pri Pivčevih doma skuhala Zalina mama Milena Pivec, direktorica in odgovorna urednica založbe. Zala se sicer v Mariboru najraje odpravi na kavo v kavarno ob Mestnem parku, nekoč Tabu, zdaj Puella caffee, ali v Mačko na Lentu. S kavo začne dan, tudi ob prebiranju knjig je kava njena prva izbira.

​Zakaj smo v Zrkovcih?

"Na sedežu podjetja, pri nas doma, smo, ker od tukaj izviramo. Kot velika družina vodimo stvari v življenju in v podjetju. Smo založba splošnega tipa, izdajamo različno literaturo. Poudarek je na leposlovju, izdajamo priročnike poljudne in znanstvene literature, v zadnjem času smo zelo močni na področju otroške književnosti, izdajamo tudi učbenike. Prirejamo kulturne dogodke, ljudje nas poznajo po pesniškem turnirju, ki je edina literarna nagrada, ki se podeljuje v Mariboru. Ljudi skušamo motivirati, da bi segli po knjigi, vedno poskušamo dati nekaj več, da izkušnjo naredimo prvenstveno."

Prisluhnite pogovoru na povezavi TUKAJ.

Kakšno je za založbo soočanje s puberteto, ki ste jo omenili, ko ob tem nastopi še koronakriza?

"V koronakrizi so pubertetniki najbolj trpeli, ker niso imeli socialnih stikov. To je tudi nas zelo mučilo. Radi gremo med svojo publiko, z bralci rečemo kakšno besedo. Na tak način tudi pridemo do avtorjev, na dogodkih spoznamo nove, kreativne ljudi. Ta stik nam je zelo pomemben. To je tudi najboljši način prodaje knjig, ljudje si sami poiščejo literaturo. A če jih animiraš, jim pripelješ avtorja, te dogodke izredno cenijo. Knjiga jim je tako večja vrednota. Naše podjetje je ves čas raslo, širil se je program, tudi kadrovsko smo se do neke mere širili, a vedno se trudimo ostati na realnih tleh, da nas ne zanese. Zelo umno načrtujemo, kar počnemo, sledimo lastnim vizijam. Zaradi koronakrize se ne moremo pretirano pritoževati, prodajno nismo zelo trpeli, poznal se je sicer upad v prodaji, a smo ga v drugih segmentih uspešno nadomestili. Smo pa zelo načrtno in hitro reagirali na to krizo. Med prvim in drugim valom smo naredili serijo dogodkov in posneli veliko videomateriala. Naredili smo vse, kar je bilo mogoče, ker smo se zavedali, da bo spet prišel čas, ko nas bodo zaprli in se bo znova vse selilo na splet in socialna omrežja, kjer smo bili zelo aktivni predvsem v novembru in decembru."

Omenili ste dvoje obdobij, pomlad in pozno jesen. Še vedno velja, da je takrat najbolj ugoden čas za založništvo?

"Da. Predvsem ta čas, ki prihaja, marec in april. Tudi jesenski del je zelo pomemben, začne se septembra in doseže vrhunec novembra in decembra. V koronačasu se to ni spremenilo, takrat smo beležili največ prodaje."

Veliko vaših avtorjev je Mariborčanov. Kako jih izbirate oziroma zakaj izberejo vas? Je Maribor tukaj glavni imenovalec?

"Kot se je razvijalo to podjetje, se je razvijal tudi odnos med nami in Mariborom. Ker tukaj delujemo in smo eni redkih, ki to dejavnost opravljamo v mestu, se zavedamo, da smo dolžni poskrbeti, da se dokumentira to, kar se v mestu dogaja, kar ljudje ustvarjajo. Te avtorje vzamemo pod svoje okrilje. Imamo že lepo četico hišnih avtorjev, kot jim pravimo, ki delajo izključno z nami. Dr. Dragan Potočnik, profesor na oddelku za zgodovino na filozofski fakulteti, piše zgodovinske knjige in leposlovje. Igor Plohl, učitelj v bolnišnični šoli, ki ima osebno tragično zgodbo, pri 28-ih se je ponesrečil in pristal na vozičku, je proces osamosvajanja in vrnitve v svet zapeljal v zanimivo smer, piše slikanice za otroke. Za njim je uspešna serija, ima mednarodno izdajo, pravkar bodo njegove knjige izšle na ameriškem trgu. Ignac Schmidt je bil kot psiholog zaposlen v UKC Maribor, zdravil je mladostnike, zdaj piše poljudne priročnike, ki so namenjeni strokovnjakom, mladim, staršem, učiteljem, na zanimiv način pove, kaj se z mladostniki dogaja. Erika Vouk te dni praznuje 80 let, je pesnica nacionalnega pomena, gospa z izredno kilometrino, njena poezija je široko cenjena. Pred dvema letoma smo izdali njeno knjigo Ta dan, v kateri s posebnim posluhom v baladah opiše minljivost in življenje. Omeniti moram tudi Vilija Ravnjaka, dolgoletnega umetniškega vodjo v SNG Maribor, ki se ukvarja z duhovnostjo in meditacijo, za to vrsto bralcev je neke vrste mentor. Zdaj izdajamo dve njegovi knjigi."

Največkrat omenjanega avtorja v zadnjem obdobju ste namenoma prihranili za konec?

"Avgust Demšar je največji promotor Maribora v zadnjem času. Naše sodelovanje je na povsem novi ravni. Spoznali smo se pri Pohorski transverzali, njegovi osmi knjigi. To sodelovanje je raslo preko Otoka do Cerkve, ki je bila zelo odmevna knjiga in nam jo je v dobrem letu uspelo razprodati. Pospešeno bomo postopoma izdajali njegove zgodnejše izdaje do leta 2022, ko dobimo pravice za zadnje Obsedenosti v času krize. Hkrati želimo z Demšarjem prodreti v tujino, tudi to namreč počnemo. Spoznali smo, da ima naše tržišče omejitve, slovenski jezik govori dva milijona ljudi. Če želimo višje, moramo gledati izven naših meja. Gotovo je Avgust Demšar eden prvih avtorjev, ki jih bomo promovirali v tujini."

Se je povpraševanje po Demšarjevih knjigah v času predvajanja televizijske serije Primeri inšpektorja Vrenka kaj povečalo?

"Seveda. Interes za Demšarjeva dela je ves čas velik, že dolgo je na trgu. Najbolj nas je veselilo, da so se bralci vračali, kupovali tudi druge njegove knjige in nas celo kregali, zakaj niso vse na voljo."

Ste tudi vi mnenja kot številni, da so knjige boljše od televizijskih uprizoritev?

"Sem velika pristašinja knjig. V njih lahko poveš več, papir prenese marsikaj, v filmu pa si omejen in zgodbo moraš zapeljati tako, kot dovoljuje čas. Serija o Vrenku je bila dobro narejena, zgodbe niso preveč predrugačili, je pa razumljivo, da so spremembe. Kar se tiče jezika, v knjigi Demšar ne uporablja veliko dialekta, tukaj bi stopila v bran RTV-ju."

Med zadnjimi deli, ki ste jih izdali, so Štajerski árgo, Retrovizor Dejana Pušenjaka, Kurent ... To so knjige različnih žanrov.

"Omenili ste izdaje, ki so vezane na mesto, imajo pa širšo odmevnost. Dejan Pušenjak je novinar na nacionalnem nivoju, ima pronicljiv pogled, realističen, brez olepševanja, marsikoga na nek način servira na pladnju, vidi se, da ima kilometrino. Mogoče smo podcenjevali domet te knjige, a po dobrem tednu od izdaje že razmišljamo o ponatisu. O knjigi Štajerski árgo smo pričakovali, da bo bolj zanimiva za lokalno okolje in nekaj zanesenjakov v Ljubljani, pa smo pakete knjig pošiljali po celotni Sloveniji. Mariborčani smo povsod po Sloveniji in radi ohranjamo stik z mestom in jezikom, to nam je izjemno pomembno. Kar zadeva Kurenta, je tako, da Ptuj ni daleč od nas. Za publikacijo je fotografije prispeval Stojan Kerbler, Prešernov nagrajenec in mednarodno priznan fotograf, Liljana Klemenčič, avtorica besedila, pa je zelo produktivna avtorica, pravljičarka, predana je ustnemu izročilu. Knjiga je trojezična, z mislijo na to, da je kurent simbol slovenstva, ki ga je treba predstaviti tujini."

Česa si želite v Mariboru?

"Maribor je mesto priložnosti. Zavedati se moramo, da živimo v drugem največjem mestu v državi, in ni nam treba iskati potrditve za to, kar počnemo, zunaj. Tudi opravičil za to, da nam gre slabo, ne iščimo zunaj. Sami pri sebi moramo stvari postaviti tako, da bodo tekle, da bomo z njimi zadovoljni, potenciala imamo ogromno. Z veseljem živim v tem mestu. V življenju sem najbolj trpela, ko sem študirala v Ljubljani, ker sem neskončno pogrešala Maribor. Zavezujem se, da bom tu do smrti, Maribor je zame najboljše mesto na svetu."

Prisluhnite pogovoru na povezavi TUKAJ.