Jana Juvan
Mariborski Center za pomoč na domu je danes na stežaj odprl vrata za javnost in predstavil projekt, s katerim tam dosegajo večje zadovoljstvo zaposlenih, hkrati pa manjšo odsotnost z delovnega mesta. Projekt ProAkt - Zdravje na dlani podprt z evropskim denarjem. Kot je povedala direktorica zavoda Barbara Žgajnar so projekt zasnovali prav zaradi povečanega absentizma. Njihovi zaposleni so stari povprečno 46 let, veliko jih je torej starejših od 50. Njihovo delo pa je tudi fizično naporno, kar povzroča številne bolečine, predvsem v rokah in hrbtenici. Zato so sklenili, da bodo storitve, ki jih sicer ponujajo svojim približno 900 oskrbovancem, omogočili tudi zaposlenim.
Joga, predavanja o zdravi prehrani in zeliščarstvu, aktivni vikendi, masaže, fizioterapije, delovne terapije ... Naštetega so zaposleni lahko deležni, če želijo. In opažajo konkretne učinke - lani so imeli 57 obravnav pri fizioterapevtih in delovni terapevtki v centru, absentizem pa se je zmanjšal za 6,7 odstotka. "Nas je skoraj sto, a četudi bi nas bilo tisoč, bi v Mariboru še vedno imeli kaj delati. Delo pa je težko, ni dobro finančno podprto, poškodbe so pogoste, tudi fluktuacija," je odkrito povedal fizioterapevt Jože Vrbančič.
300 milijonov evrov za pomoč na domu
Upanje na boljše delovne razmere zaposlenih v panogi nasploh daje sicer napoved Luke Omladiča, državnega sekretarja na ministrstvu za solidarno prihodnost, ki je dejal, da nameravajo vsoto, namenjeno dolgotrajni oskrbi na domu, občutno povečati. Zdaj država za pomoč na domu namenja okoli deset milijonov evrov, leta 2027 naj bi ta znesek znašal 300 milijonov, je zatrdil. Spomnil je, da je ureditev dolgotrajne oskrbe eden večjih projektov te vlade. "Ohranjanje avtonomije je temelj človekovega dostojanstva. Pomoč na domu pa je storitev, ki se približa človeku tam, kjer se ta počuti najbolje," je izjavil in napovedal dodaten razvoj te dejavnosti ne le za starejše, ampak za vse potrebne tovrstne pomoči. Dejal je še, da bodo prav zavodi, ki jo izvajajo, nosilci dolgotrajne oskrbe, "jedro, od katerega se bomo učili".
Priznava pa, da morajo tem poklicem zagotoviti razmere pogoje in plačilo, sicer bo reforma obstala. Mariborski projekt je navedel kot dober zgled in napovedal serijo interventnih kadrovskih ukrepov. "Krepitev kadrov je navsezadnje krepitev odpornosti," je dejal. Načrtujejo torej odprtje dodatnih centrov? "Naša ideja je, da mrežo utemeljimo na sedanjih izvajalcih pomoči na domu. Moramo pa narediti še korak naprej, saj mreža ne pokriva vseh občin enako. Problem kadrov je res največji. Zagotoviti bomo morali tudi v naši državi za tako delo ustrezno plačilo in delovne razmere. V okviru plačnih pogajanj ves čas poudarjamo pomen tega, da se plača in delovne razmere za zaposlene v oskrbi izboljšajo. Pripravljamo pa še svoje ukrepe za spodbujanje dobre kadrovske politike. Kar smo danes slišali, je izredno dober primer. Takšne prakse bomo dodatno finančno stimulirali v prihodnje," nam je razložil.
Vsaj deset ljudi premalo že zdaj
Da je skrb za zaposlene pomembna, zlasti v sedanji neugodni kadrovski situaciji, ocenjuje tudi Biserka Marolt Meden, predsednica društva Srebrna nit, ki se bori za dostojno starost in je danes obiskala mariborski Center za pomoč na domu. "Ta hip, tudi če bi imeli denar, mreže ne bi mogli širiti. Vsi zato pričakujemo, da bo plačna reforma vse te, ki skrbijo za ljudi - v sociali in zdravstvu - takšna, da bo pritegnila ljudi. Pomembni pa so tudi normativi, saj zdaj ljudje izčrpani bežijo iz teh poklicev," je opozorila. In pojasnila: "To je izjemno težko delo ljudi, ki jih je tudi zelo malo. Delo pa je zelo slabo plačano in premalo cenjeno. Verjamem, da imajo zato več težav z zaposlenimi, saj je odsotnost z dela zaradi težkih razmer izjemno velika, posledično pa so nezadovoljni uporabniki, ki so prikrajšani za oskrbo. Čakalne dobe za vstop v sistem so absolutno predolge, o tem pa premalo govorimo."
Tudi Barbara Žgajnar je do obljub ministrstva nekoliko zadržana. "Trenutno si še ne znam predstavljati, kaj bo prinesla dolgotrajna oskrba, bi pa v tem trenutku že potrebovali vsaj deset socialnih oskrbovalk ali oskrbovalcev. To bi razbremenilo obstoječe delavke in omogočilo še kakšno dodatno storitev uporabnikom na terenu. Potrebe seveda so. Smo starajoča se družba in tudi mi smo vsak dan starejši. Poleg tega, če bi bilo zdravstvo urejeno tako, kot si želimo, bi bil tudi pritisk na nas manjši," nam je povedala in pozdravila usmeritev države v zagotavljanje čim več storitev doma in ne v institucijah, kar da je navsezadnje tudi usmeritev EU.
