Nekaj pred 18. uro nas Bernard Majhenič, direktor Marproma, sprejme pri spodnji postaji mariborske gondole. "Tukaj imaš pijačo. Vroče bo v kabini," reče in piscu teh vrstic izroči liter gazirane pijače in pločevinko energijske. V gondolo vstopimo, ko se na vrh Pohorja zadnjič ta večer odpravlja mladina s pležuhi pod roko. "Danes jih je bilo sto petdeset! Si predstavljaš? In vsak plača 20 evrov, da se lahko dve uri vozi s pležuhom. Nekatere pa moti plačilo za turne smučarje ali cena celodnevnih vozovnic," razlaga ravno v trenutku, ko na Čopki opazi dva turna smučarja. "Vidiš to? To je smrtno nevarno. Tisti s pležuhom ga v tej svetlobi ne bo videl," pripomni, ko se vzpenjamo.
Pri osmem stebru gondole pokaže na manjšo jaso, kjer je električna omarica, od tam se vzpenja proga Jonatan, večkrat omenjena kot alternativa za izvedbo Zlate lisice v Mariboru. "Leta 2017 smo pripravili projektno dokumentacijo za vmesno postajo krožno kabinske žičnice. Pridobili bi novo progo, z ureditvijo ciljne arene in ceste ter širitvijo proge bi bila primerna za svetovni pokal. Hkrati pa bi lahko kolesarsko sezono podaljšali čez celo leto," razmišlja o projektu, vrednem okoli 2,5 milijona evrov.
Tepta, da spozna delavce in ker se ima fajn
Zakaj se direktor javnega podjetja po delovniku odpravi za štiri ure še teptat proge? "Zame je to fajn hobi. Vse, kar slišim, da se na terenu dogaja, zdaj tudi vidim. Tako spoznam delavce. Včasih komaj verjamem našim teptalcem, kaj se na progah dogaja ponoči ali pa da se nekaj pokvari. To so drage zadeve. Verjamem pa, da tudi delavcem nekaj pomeni, ko se jim pridružim na terenu." Lani je opravil tečaj za izdelavo tehničnega snega, prvič je tudi teptal, v tej sezoni že večkrat. Predlani je začel kolesariti v Bike parku Pohorje, leto pred tem je pomagal pri pripravi kolesarskih prog.
Za teptanje v eni sezoni v Marpromu potrošijo 100.000 litrov goriva, na voljo imajo osem teptalnikov. Lani so kupili dva nova stroja, večjega, vrednega 380 tisoč evrov, in manjšega, vrednega 180 tisoč evrov, s katerim štiri ure teptajo povezave med programi, tekaško progo na Arehu in trase vlečnic. Oba stroja imajo v poslovnem najemu. "Za večjega plačujemo 9000 evrov na mesec, za manjšega pa 6000. Zato pa se jezimo, ko izgubimo vsak evro v takšni sezoni. Vsi mislijo, da ker je Marprom javno podjetje, lahko delamo, kar hočemo, da bo tako občina dala denar, ampak ni tako. Žičničarstvo je tržna dejavnost," navrže in spomni, zakaj na spletu objavlja uničene sveže steptane proge na Pohorju, ki teptalcem podaljšujejo delovne ure in slabšajo kakovost pripravljenih prog.
- 100.000 litrov goriva v sezoni porabijo za teptalnike, ti na uro potrošijo od 20 do 40 litrov.
- 8 teptalnikov ima Marprom.
- 4 milijone evrov je Marprom vložil v Pohorje od leta 2016.
- 43 najemnih pogodb ima Marprom sklenjenih na Pohorju.
- 15-odstotno realizacijo v primerjavi z preteklo zimo ima Marprom.
Na zgornji postaji vzpenjače Majhenič prevzame ključe teptalnika. "Zaštartala ga bova in pustila deset minut, potem pa gremo," reče, odpre kabino, nato pa po radijski postaji pokliče sodelavce. "Tine, kaj je za narediti?" vpraša direktor vodjo teptalcev na areškem delu smučišč. Tine Šarh iz Ruš mu naloži delo, med nalogami je tudi trasa vlečnice Videc, ki velja za zelo nevaren del. "Če me zdaj preizkušate, vedite, da sem tam že delal," na provokacijo z nasmehom odgovori Majhenič in razloži, da je prostora za napake na Vidcu malo. "Na trenutke gre teptalnik sam bo strmini, med stebri žičnice pa je zelo malo prostora." V teptalniku posluša Radio Pohorje, tisto postajo, ki jo izberejo delavci. "Jaz jim ničesar ne prestavljam," pojasni.
Tudi naprave v Sankt Moritzu so stare
Teptalnik nima zavor, kar prvič spoznamo na trasi vlečnice Partizanka. "Teptalnik gre sam, zdaj ga ne vozim, zavira ga motor," reče Majhenič, na najstrmejših predelih sicer teptalnik zavarujejo z jeklenico in vitlo. Kmalu za tem ustavi stroj, da s strehe stroja umakne sidro, ki sega prenizko. Na vprašanje, zakaj je tako nizko, odgovori, da je to vprašanje za tiste, ki so pred mnogimi leti vlečnico projektirali. Beseda zato hitro nanese na vzdrževanje žičniških naprav. "V okviru Partnerstva za Pohorje smo oddali želje. Prva med njimi je vmesna postaja gondole z zasneževalnim sistemom ter zamenjava Ruške, obe vlečnici bi menjali za sedežnico. Naslednje bo na vrsti reševanje sedežnice Radvanje, ker bo uporabno dovoljenje poteklo, nato jo bomo morali obnavljati vsako leto s posebnimi pregledi, kar pa stroškovno nima smisla. Zamenjave je zaradi starosti in dotrajanosti potrebna sedežnica Sleme, na njej se prevažajo otroci, a za njih ni prijetna, ker je visoka, počasna in hladno je na njej. Počakali bomo do junija, kaj bo pokazal razpis ministrstva za gospodarstvo. Takrat bomo o prihodnosti lahko povedali kaj več," pravi Majhenič in pripomni, da so tudi v Stankt Moritzu naprave stare, a so bolje vzdrževane. Napake da so bile narejene v preteklosti, tudi sedaj pa cena smučarske vozovnice ne omogoča optimalne obnove naprav.
"Vsi turistični subjekti v mestu, ne le mi kot upravljavec, bi morali prispevati k vzdrževanju infrastrukture. Ta sama od sebe ne nosi dobička, lahko pa žičničarstvo pomeni dodano vrednost v ostalih panogah, kjer tudi ustvarja delovna mesta," pove med vožnjo na povezavi Partizanka-Ruška, kjer sneg hitro kopni in kamor ga zato vozijo od drugod.
Smučišča v polnem obratovanju zvečer teptajo s šestimi stroji. Na Arehu med 16.30 in 24. uro, če ponoči sneži, pa do 9. ure, na mariborskem delu med 20. in 2. uro. Za delovanje 40 kilometrov prog je v polni sezoni zaposlenih 90 ljudi, okoli dve tretjini sezonskih, letos je teh zaradi nepredvidljive sezone manj. Za primerjavo: v Bike parku je zaposlenih pet ljudi. Razlika v ceni dnevne vozovnice je le en evro, v kolesarskem parku pa so lani, kljub pandemiji, beležili 25-odstotno rast. "Sezona kolesarjev traja osem mesecev, lahko bi jo vlekli tudi čez vse leto. Po vseh podatkih hitro postane jasno, kaj je prihodnost in hkrati velika prednost Pohorja," je realen Majhenič. Vseeno je pozitivno presenečen nad letošnjim obiskom smučišč: "Kljub testom in vsej situaciji se kar nekaj domačinov odloči, da smučajo tudi med tednom. Najverjetneje gre za ljudi, ki bi šli na smučanje v tujino, pa letos ne morejo. Odzivi so, da je smuka na Pohorju letos odlična. In res je. Pisker je ena najlepših prog daleč naokoli."
Zaradi goljufije dva po Ruški peš
Med vožnjo Majhenič večkrat pripomni, kako lepo je Pohorje, da je nočna vožnja po pobeljenih strminah med mogočnimi drevesi paša za možgane. V štirih urah kar nekajkrat pohvali svoje sodelavce, posebno teptalce, ki se po večernem in nočnem teptanju vsako dan zjutraj odpravijo v službe ali na delo na kmetijah. "Ne gledajo, koliko nadur imajo, ampak delajo, dokler ni delo opravljeno. Služba je delo, plača pa nagrada. Pustimo to, ali je ta primerna, a ti ljudje so res pridni. Mnogi med njimi bi dali vse za ta breg, Pohorje jim pomeni veliko in to hitro spoznaš."
"Vsi mislijo, da ker je Marprom javno podjetje, lahko delamo, kar hočemo, a ni tako"
Še vedno ga kdo vpraša, ali lahko uredi brezplačno vozovnico, cinično pripomni, ko se vzpenjamo po trasi vlečnice Ruška. Ironično je, da gre za "mariborsko elito" in starejše generacije, ki so navajene, da se nekaj "zrihta" z enim klicem, pripoveduje, a se ne da prepričati, saj tudi sam kupi letno vozovnico za smučanje na Pohorju. Spomni na zgodbo goljufov izpred dni.
"Nekdo je zjutraj kupil karto in se z njo vozil dve uri in pol. Na vrhu, na parkirišču, jo je prodal drugemu smučarju. Na Ruški je naš nadzorni center to odkril. Karto so mu blokirali. Ni se odločil za nakup dnevne vozovnice, ampak je raje odšel peš na Areh. Nato pa je ta kršitelj karto, ki je že bila blokirana, še enkrat prodal. Tretjega smučarja smo dobili na Ruški z isto blokirano karto. Na račun ene vozovnice sta šla na vrh Areha dva smučarja peš."
Spoštovanje pomeni sobivanje
Po poti večkrat opazimo stopinje pohodnikov in sledi motornih sani, prav to Majheniča in teptalce najbolj razjezi: "Zaradi tega zjutraj proga ne bo rebrasta, kot si smučarji želijo. Zdaj, ko je še zgodaj, to ni tako sporno, ker bomo tu še teptali. Problem pa je, ko mi že zaključimo z delom. Sneg se nato ne sprime. Da je smučišče dobro utrjeno, mora sneg odležati." Ne more razumeti, kako lahko nekdo uničuje proge, če se zaveda, da to pomeni veliko dodatnih stroškov: "Nekateri delajo škodo in ob tem uživajo. Zakaj je tako, mi verjetno nihče nikdar ne bo znal razložiti." Preko radijske postaje tudi drugi sporočajo, da so opazili sledi motornih sani. "Enemu je olje puščalo, se vidi v snegu," je slišati iz voki-tokija. Sledi vidimo tudi pri hotelu na Arehu, kjer se srečamo z ostalimi teptači. "Noro, kaj so naredili danes. Zagotovo jih je bilo po deset skupaj," pravita teptalca. "No, vidiš. Ker ni spoštovanja, ni sobivanja," pripomni Majhenič. Ve, da domačini ne uničujejo prog: "Tudi jaz vozim motorne sani, a ne tam, kjer je to prepovedano. Problematični so tisti, ki se sem pripeljejo od drugod, nekateri se pripeljejo s kombiji in se ponoči izživljajo."
Kar nekaj pohval je bilo to zimo slišati na račun lepo urejenih tekaških prog na Arehu. Tukaj Majhenič pripomni, da je prišlo do dobrega primera sobivanja na Arehu: "Očitali so nam, da nočemo delati tekaških stez, kar je res, ker od tega nismo imeli nič. Teptalnik troši 20 litrov na uro. Ponudili smo, da se tekači organizirajo, naj očistijo progo, umaknejo veje in podobno, mi pa bomo steptali progo, ko pade sneg. Društvo Naše lepo Pohorje je v to zagrizlo. Društvo ureja proge, vzpostavili so izposojevalnico opreme in zbirajo prostovoljni prispevek. Enkrat na teden mu teptamo zastonj, za naročena teptanja izstavimo račun. Zelo dobro sodelujemo, zadovoljni pa so tudi ljudje, ki proge, ki so urejene, koristijo. Mi pa imamo dodano vrednost na Pohorju."
Smučarija jih je pahnila v finančne težave
Marprom je upravljanje smučišč na Pohorju prevzel 23. novembra 2014 ob 23. uri. "Proti naši volji," opomni Bernard Majhenič. Še isto leto, 12. decembra, so ljudje že smučali na Pohorju. "Obljubljeno nam je bilo, da bo tako samo šest mesecev, da občina ne bi vračala nepovratnih sredstev za izgradnjo nove gondole, nato so nam podaljševali koncesijo. Leta 2016 smo dobili dovoljenje za 15 let in začeli smo delati bolj resno," se spominja direktor Marproma. "Nas je pa smučarija pahnila v finančne težave. Pred tem smo bili urejena firma, potem pa smo morali vlagati, tudi kadra nismo imeli za to panogo. Vsaj štiri milijone evrov smo že vložili v Pohorje, pa vidite, kakšno stanje je. Tudi sreče nimamo. Lanska zima je bila najbolj topla v 75 letih, letos so razmere idealne, pa se dolgo ni smelo smučati. V tej sezoni imamo 15-odstotno realizacijo v primerjavi z lansko zimo."
Ko se vračamo na Bellevue, Majhenič stepta pot, ki je namenjena motornim sanem, največkrat jo uporabljajo člani Društva pohorskih sankačev. "Če se kdo od njih pelje po smučišču ali krši pravila, ga vržejo iz društva, pravila so jasna. Zato jim tudi mi potegnemo pot, da se sneg dlje obdrži," pojasni, ko po radijski postaji napove prihod na Bellevue in dvojec, ki tepta mariborski del smučišč, prosi za prevoz v dolino.
V kabini velikega teptalnika nas sprejme vodja teptalcev pri Marpromu Andrej Štern. Spustimo se v dolino, ko opazimo pohodnika s pležuhom, ki pušča sledi po sveže steptani progi. Nervozo v kabini kmalu umiri pogled na osvetljeni Maribor s koče Luka. Pogled za milijon evrov.
Premagujemo metre, težek teptalnik gladi neravnine na smučišču, največ kupčkov snega je zaradi spustov s pležuhi na Čopki, in za seboj pušča rebrasto sled. V desetih minutah smo z vrha Pohorja v dolini. Štern nas odloži, se pri spodnji postaji žičnice obrne in nadaljuje z delom do zgodnjih jutranjih ur.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
