Grema na kafe z Aljo Horvat: Odločila je kakovost življenja v Mariboru

Grafična oblikovalka in ilustratorka Alja Horvat pri petindvajsetih živi od umetniškega ustvarjanja. Revija Forbes je Mariborčanko pred dvema letoma uvrstila med 30 najperspektivnejših ljudi v Evropi, ki se ukvarjajo z umetnostjo in modo. Po šolanju na Srednji šoli za oblikovanje v Mariboru je znanje pridobivala še v programu grafičnega oblikovanja na Naravoslovnotehniški fakulteti v Ljubljani, še pred diplomo pa je odprla podjetje in začela sodelovati z naročniki iz tujine in Slovenije. Sodeluje s podjetji od mode do industrije, pa za znamke, kot sta Renault in Barcaffe, v ZDA jo zastopa agencija. Srečali smo se v Alexander bistroju na Glavnem trgu. "Všeč so mi njihove bovle. Pred časom pa mi je prijateljica predlagala, naj poskusim njihovo ledeno kavo, in res je odlična," je komentirala izbor lokala. Med mariborskimi lokali rada obišče še Isabello v Poštni ulici. Odraščala je na Teznu, pred kakšnim letom pa se je vselila v lastno hišo pod Pohorjem.

Razmišljali ste o življenju v Ljubljani, kjer ste študirali in kjer imate kar nekaj poslovnih povezav, a izbrali Maribor. Zakaj?

"Ko sem zaključevala študij, sem odpirala podjetje in potrebovala sem malo večji prostor. S fantom sva v Ljubljani živela v garsonjeri. Med študijem je tako še šlo, potem pa sem razmišljala, da potrebujem prostor za delo, nekakšno pisarno. Iskala sva stanovanje, cene nepremičnin pa so ponorele. Odločila sva se za vrnitev v Maribor, tukaj imava prijatelje in sorodnike, našla sva stanovanje blizu Kalvarije. Všeč nama je bilo, da sva se vrnila, kakovost življenja v Mariboru je definitivno boljša. Res je, da moram za sestanke na pot v prestolnico. V Ljubljani se dogovarjam tudi za srečanja s podjetji in naročniki, ki prihajajo z drugih koncev Slovenije, saj imajo tam sedeže ali pisarne. V Mariboru je tega poslovnega dogajanja manj. Ampak pot v Ljubljano ni težava, ni daleč, včasih pač vzame nekaj časa več."

Kakšen je vaš odnos do kave?

"Nisem med tistimi, ki morajo nujno piti kavo. Zame je kava obred druženja, raje pa pijem zeleni čaj z mlekom."

Vprašal sem tudi zato, ker je bilo eno vaših prvih sodelovanj z domačimi podjetji z Barcaffejem. Takrat je vaše delo spoznala širša slovenska javnost.

"Gospa iz podjetja, s katerim sem bila na zvezi, je od mene naročila print. Ker ji je bil všeč, me je kontaktirala za sodelovanje, zato je do partnerstva prišlo spontano. Res je, da je bilo to eno mojih prvih sodelovanj, zdaj je že nekaj časa od tega. Zelo vesela sem bila, saj sem bila na začetku umetniške poti in dobila sem veliko priložnost, da delam za Barcaffe ob njihovem jubileju. Pa še za domače podjetje gre."

Mlade slovenske umetnike kot prodorne in talentirane pogosto prej spoznajo v tujini.

"Tudi pri meni je bilo tako. Velikokrat poslušamo, da nekdo dela samo za tujino ali samo doma. Imam to srečo, da delam s podjetji tako pri nas kot v tujini."

Ameriška poslovna revija Forbes vas je uvrstila med top 30 najpomembnejših umetnikov in kulturnikov do 30 let. Kako je prišlo do tega?

"Dobila sem elektronsko pošto, v kateri je bil poziv, naj izpolnim vprašalnik do določenega datuma. En dan pred rokom sem se odločila, da vprašalnik izpolnim. Videla sem le prvo stran, kar nekaj časa sem jo izpolnjevala, ker sem si želela vzeti čas. Ko sem jo končno izpolnila, sem ugotovila, da se vprašalnik še nadaljuje in da je dolg vsaj še 20 strani, haha. Ne vem, kako sem pristala med temi izbranci."

Koliko vam pri ustvarjanju, delu in poslovni poti pomaga podlaga, ki ste jo pridobili v slovenskem izobraževalnem sistemu?

"Podlaga je dobra. Bila sem dijakinja Srednje šole za oblikovanje Maribor, programa medijski tehnik. Ogromno stvari, ki smo jih delali na Naravoslovnotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, obiskovala sem program grafična in medijska tehnika, sem pred tem že delala, dodani so bili nekateri naravoslovni predmeti, ki z grafičnim oblikovanjem niso imeli veliko skupnega. Pridna sem bila na faksu, le enega izpita nisem naredila v prvo, imela sem super povprečje, diplomirala pa še nisem. Med absolventom sem odprla podjetje, rekla sem si, da bom že diplomirala, a se še ni zgodilo. Bilo bi dobro, da bi to bilo za mano, na to me mama ves čas opozarja, a saj bom. Mislim, da je bolj kot samo znanje, pridobljeno v šolskem sistemu, pomembno, da ima človek interes za delo. Lahko greš v šolo, a če te nekaj ne zanima, se ne boš naučil."

Imate svoj stil oblikovanja in ilustriranja. Kaj vas je navdahnilo?

"Začelo se je s tipografskim testom na fakulteti. Bilo je vprašanje, ne spomnim se ga natančno, o tipografu in ilustratorju Williamu Morrisu. Ker nisem vedela, kdo to je, sem začela raziskovati o njem. Saj veš, tisto vprašanje na testu, na katero ne poznaš odgovora in te potem še bolj zanima. Ugotovila sem, da je ustvarjal vzorce za tapete in pohištvo, imel je poseben stil, všeč mi je bil. Naletela sem na predstavitev, kako lahko njegov dizajn ustvariš. Na poseben način je ponavljal vzorce. Začela sem ustvarjati vzorce, to je trajalo eno leto. Nato sem začela z risanjem žensk. Spontano sem se odločila za to, ker sem narisala že nešteto vzorcev, potrebovala sem izziv in to je bilo risanje ljudi."

Vaši vzorci in ilustracije žensk so zelo iskani printi, uporabljajo pa jih tudi pomembna podjetja, celo korporacije.

"Želja vsakega ustvarjalca je, da svojega dela ne vidi le na nekem formatu, ampak tudi na produktu. Prav zato mi je bilo sodelovanje z Barcaffejem zanimivo, ker vseh vzorcev na skodelicah niso imeli v vsaki trgovini, ljudje so jih iskali po vsej Sloveniji. Super so mi tudi oblikovanja za modne znamke."

Uporabljate živahne barve, upodabljate cvetje ... vse se zdi toplo in prijetno. Je vaš namen, da pri tistih, ki vaše delo vidijo, vzbudite pozitivna čustva in odzive?

"Težko se povežem s tem. Tudi s tem, da so ljudem moje stvari všeč. Saj vidiš deset pozitivnih komentarjev, ampak najglasnejši bo po navadi tisti negativni. Lepo mi je, če je ljudem všeč. Umetnost je pri nas drugače sprejeta kot ponekod drugod, kot da gre za hobi. Pa saj zame je moje delo hobi, a k sreči lahko živim od tega."

Pri vzponu so vam pomagala družbena omrežja. Ta lahko na ljudi vplivajo pozitivno, v zadnjih letih pa ugotavljamo, da je lahko vpliv tudi negativen.

"Začela sem z objavljanjem na instagramu, ki je bil najbolj primerna platforma za takšne objave. Rast se je zgodila spontano. Strinjam se, da so družbena omrežja lahko problematična. Trudim se zmanjšati uporabo, včasih si želim, da bi lahko delovala brez njih, a ne gre tako. Objavljam, ker je tudi to del mojega dela. Vem, da to ni realen svet. Nekateri pa svoje življenje zapostavljajo zaradi kariere na družbenem omrežju."

Vas je k ustvarjanju ženskih podob kaj spodbudilo?

"Morda. Včasih me ne jemljejo resno. Ne le ker sem ženska, tudi ker sem mlada. Ljudje te pač ne jemljejo resno. Ko sem bila mlajša, sem opazovala, kako javnost in mediji vsiljujejo trende lepote. Ljudem skušam približati to, da se dobro počutijo v svoji koži, da ni najboljše to, kar vidijo v reviji. Eno leto je v redu, če imaš veliko rit, drugo leto spet ne ... to je neumno. Žal mi je, ko ženske mislijo, da morajo izgledati, kot narekujejo trendi."

Ste kdaj razmišljali o ateljeju v Mariboru?

"Sem. Tukaj na Glavnem trgu sem pred leti opazila manjšo galerijo. Imela sem že atelje v Ljubljani, kar ni bilo pametno, ker je treba do Ljubljane priti, haha. Med koronakrizo sem atelje v prestolnici opustila."

Kaj kot mlada grafična oblikovalka in ilustratorka mislite o podobi Maribora?

"Spomnim se nekega podkasta, v katerem so govorili o vplivu barv na počutje in o tem, kako bi bilo vzdušje bolj pozitivno, če bi bile fasade hiš bolj barvne. O podobi Maribora težko sodim, ker bi se temu morala bolj podrobno posvetiti. Sestavljanje celostne grafične podobe je dolgotrajen proces. Lahko bi začela s tem, da bi pomislila, kaj mi je všeč v Mariboru."

Kaj vam je všeč v Mariboru?

"Recimo Kalvarija in pogled na Maribor. Štenge na Kalvarijo mi niso tako všeč, raje grem okoli. Ko sem živela v centru, mi je bil všeč pogled na mesto ob sončnem zahodu. Vedno bolj všeč so mi tudi center mesta, Glavni trg in Koroška cesta. Mi pa je žal, da v mestu ne delujejo več lokali oziroma klubi, kamor smo še pred leti, ko sem bila dijakinja, zahajali s prijatelji. Zdi se mi, da je družbeno življenje zaradi koronakrize zamrlo."

Kakšne so vaše želje za Maribor?

"Ful si želim, da bi se vrnil stari sloves Festivala Lent, kjer smo se zbirali že kot otroci, to je bil pomemben čas v letu za vse mesto, zadnja leta pa je tega vse manj. Želim si več parkirnih mest za električne avtomobile, pa več kolesarskih povezav, ki se mi zaenkrat zdijo slabe. Pa tudi več dogodkov in druženj za mlade, pa ne v smislu zabave, ampak o delu, ustvarjanju, zanimanjih ... Center za kreativnost je včasih organiziral Pop-upe in je bilo zelo prijetno."