Mariborčana z vsem srcem Gerharda - Gera Angleitnerja, gospoda z manirami dunajske šole, pogosto srečujemo po mestu. Njegova drža je pokončna, pozdrav vedno spremlja veder nasmeh. In običajno je njegov spremljevalec tudi fotoaparat. V Fotografskem muzeju na Koroški cesti je minuli torej še zadnjič popeljal po razstavi, ki jo je poimenoval 3 A. Gero se je predstavljal s podobami Maribora v zimskem času. V vitrini pa je bilo na ogled tudi nekaj primerkov njegovih fotoknjig.
Posebno rad fotografira Maribor
Fotografija mu je bila torej položena v zibelko. Njegov oče in tudi stric sta že pred njegovim rojstvom veliko fotografirala. Tako ima ohranjene fotografije vse od svojega rojstva. Prve fotografije je sam posnel že pri 15 letih, še s stričevim fotoaparatom iz leta 1936. Leta 1962 si je kupil prvi fotoaparat. To je bila rabljena praktica IV s tessarjevim objektivom 2,8/50. Začetki so bili seveda v črno-beli tehniki. Ko je prevladala barvna, so najprej nastajali diapozitivi, od leta 1975 pa negativi in barvne fotografije. Že 17 let fotografira z digitalnim fotoaparatom, nato dodatno obdela fotografije, kar mu vzame ogromno časa, so pa zato izdelki lahko bolj všečni. Glavni motivi so narava, utrinki s potovanj in reportaže kulturnih dogodkov. Posebno rad fotografira svoj rodni Maribor z Mestnim parkom, Lentom in Pohorjem.
Tehnika ga je prevzela
Radoveden je bil že kot otrok, zanimala ga je tehnika. Ni se ustrašil bombe, ob katero ga je oče postavil kot dveletnega fantiča, tudi ne protiletalskega topa v bližini Betnave, kjer so živeli. Njegovo rano otroštvo sega namreč v čas druge svetovne vojne, rojen je bil leta 1943. Angleitnerjevi so se nato umaknili iz mesta v bolj varno Jarenino, kjer je mali Gero z družino (ima še mlajšo sestro Brigito) na znani domačiji Črnko dočakal konec vojne. Osnovno in srednjo šolo je končal v Mariboru, študij pa nadaljeval na Višji tehniški šoli v Mariboru, kasneje pa na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani, saj ga je radio kot medij tako prevzel, da je bila elektronika edina smer, ki si jo je izbral za nadaljevanje strokovnega izobraževanja.
Za prepoznavnost Fotografskega muzeja
Gero Angleitner je sodeloval tudi pri prevzemu fotografske zbirke Avgusta in Marije Bohanec in pri postavitvi v Fotografskem muzeju, ki pod okriljem mariborskega Muzeja narodne osvoboditve deluje na Koroški cesti. "Avgust, ki je bil med drugim trgovec s fotografsko opremo Leica, je rad zahajal v Fototrgovino Zarja v Gosposki ulici. Tja smo ljubitelji fotografije hodili na klepet k pomočniku poslovodje Kurtu Verdniku. Poznanstvo z Verdnikom je botrovalo odločitvi Bohanca, da ob odhodu v pokoj zapusti svojo bogato zbirko Mariboru. Leta 1988 sem tako imel priložnost prisostvovati odpiranju prve pošiljke z Bogom Čerinom in Verdnikom v prostorih Pokrajinskega muzeja v Mariboru. Leta 2012, ko so bili sedanji prostori Fotografskega muzeja pripravljeni za muzejski prikaz, sem ponovno sodeloval, tokrat z Miro Grašič in Marjanom Matjašičem iz Muzeja narodne osvoboditve pri opremljanju razstavljenih eksponatov s tehničnimi podatki," razlaga Angleitner.
V zbirki so zajeta vsa fotografska obdobja od 19. do konca 20. stoletja, ko se pojavi digitalna fotografija. Bogato muzejsko zbirko si je mogoče ogledati sočasno z različnimi razstavami.
Tudi Angleitner je predal muzeju fotografski arhiv očeta in strica ter ob tem tudi dobil idejo o razstavi treh Angleitnerjev. "Prišel sem še do zanimivega podatka, da so bili v enem obdobju Bohanec, moj oče in stric istočasno zaposleni v Mariborski livarni. Sedaj so bili po sedemdesetih letih simbolično ponovno skupaj," je še o svoji zadnji razstavi povedal fotograf, ki obžaluje, da fotografski muzej ni bolj prepoznaven in obiskan.