Iz Štajerca: Pri štirinajstih je iz Afganistana pribežal v Slovenijo. Sedaj se v Mariboru šola in vneto trenira

Rezai Mohammad Dawood je z mamo, očetom in šestimi sestrami živel v mestu Baghlan na severu države. "Leta 2016, ko mi je bilo štirinajst let, sem začel razmišljati o pobegu iz države. Razlogov je bilo več, prvi pa, da bi moral k vojakom. Nisem videl le nevarnosti za svoje življenje, ampak tudi prihodnosti ne. Življenje je postajalo neznosno, revščina je vedno močneje trkala na vrata in vedno bolj sem si želel prebegniti v Nemčijo, Francijo, Avstrijo, nekam, kjer je življenje boljše. Oče me je podprl, mami je bilo hudo, a je na koncu privolila, saj si je tudi ona želela, da si srečo poiščem v tujini," je pojasnil.

45 dni na poti

Potovanje iz Afganistana do Slovenije je bilo za mladega Rezaia, milo rečeno, prava pustolovščina. "Januarja 2016 se nas je 14 prebežnikov zbralo v Bakhlanu. Do Kabula in nato do meje s Pakistanom smo se peljali z avtobusom. Mejo smo na skritih področjih prečkali kot sopotniki na motorjih, se znašli v Iranu, z avtomobili so nas prepeljali preko meje v Turčijo, od tam s čolnom v Grčijo in nato z ladjo do Severne Makedonije, zatem smo pot nadaljevali z vlakom do Slovenije. Potovanje s čolnom je bilo zastrašujoče, v njem se nas je gnetlo veliko več, kot bi nas smelo biti. Imeli smo reševalne jopiče, nisem znal plavati, pa tudi, če bi znal, bi se, če bi se čoln prevrnil, znašel v mrzli vodi, saj je bila zima, in kdo ve, kako bi se končala moja pot. Zanjo je moj oče plačal 2500 ameriških dolarjev, kakšnih tisoč zelencev mi je dal še za s seboj, polovico sem jih porabil po poti predvsem za hrano. Potovanje je trajalo kar 45 dni," mladenič opiše odisejado iz Afganistana do Slovenije.

Prvi stik s Slovenijo je bil zanj presenečenje. "Za Slovenijo nikoli nisem slišal, nisem vedel, da obstaja. Da sem v zbirnem centru za begunce v Postojni, sem zvedel šele po nekaj dnevih. Tam so nas lepo sprejeli in z nami tudi dobro ravnali. Čez nekaj dni so nas peljali v Ljubljano. Trije mladoletni smo ostali v Ljubljani, ne vem, kaj se je zgodilo z drugimi," razloži. "V Ljubljani sem bil dva dni, nato sem bil dva meseca v kriznem centru za otroke in mladostnike v Slovenj Gradcu. Ko sem povedal, da imam v Mariboru dva prijatelja iz Afganistana, so me premestili sem, kjer sem bil pet mesecev, nato sem spet moral v Postojno. Tam sem živel dve leti, se pridno učil slovenščine, končal osmi in deveti razred osnovne šole, v prostem času tudi malo boksal. Ko sem nekega dne poguglal, sem opazil, da je v Mariboru boksarski klub. Ker je obstajala možnost, da v Mariboru nadaljujem šolanje, sem po telefonu poklical trenerja boksarjev v ŽBK Maribor Igorja Rašića, ki mi je dejal, da me pričakuje z odprtimi rokami. Kmalu sem se preselil v Maribor," pojasni Rezai pot do sem.

"Najprej sem živel v dijaškem domu Drava, nato sem si poiskal stanovanje. V Tehniškem šolskem centru na Teznem obiskujem tretji letnik izobraževanja za avtomehanika, šolanje mi plačuje država, kakšen evro za boljše življenje pa si zaslužim z delom prek študentskega servisa. Upam, da bom končal tretji letnik in morda nadaljeval šolanje še dve leti, da si pridobim dodatno izobrazbo v poklicu."

Rezai Mohammad je zadovoljen, da se je ustalil v Mariboru, a prizna, da ga daje domotožje. "Občasno se po telefonu slišim s starši, tudi prek računalnika sem v stikih z njimi. Oče, mama in ena od šestih mojih sester, stara 17 let, živijo v Kabulu. Oče je zaposlen, ima kar dobro službo, vsi trije živijo spodobno, mama ne dela, kako tudi bi, ko pa je morala skrbeti za kar sedem otrok. Na srečo pet mojih sester ni več v Afganistanu. Najstarejša, ki ji je 26 let, se je poročila in se preselila v Avstralijo, dve sestri, tudi starejši od mene, študirata v Indiji, dve mlajši sta odpotovali v Ameriko k sestrični. Upam, da bo prišel dan, ko se zbrala vsa družine, vseeno kje, samo, da ga bomo preživeli skupaj. Novi režim v Afganistanu prepoveduje šolanje deklet, sestra, ki je ostala doma, se ne sme šolati, pa tudi druge pravice žensk so skrčene do skrajnosti. To je za državo pogubno," je prepričan Rezai.

Zaljubljen v boks

Ob šolanju mladega Afganistanca zanimajo tudi prostočasne aktivnosti. Predvsem boks. "Treniram vsak dan, saj me boks veseli. Opažam, da napredujem, za menoj je že nekaj dvobojev v Sloveniji in tudi tujini. Nobenega nasprotnika se ne bojim, sem hraber, borben, v ringu se dobro gibam, izpiliti moram še tehniko udarcev. V ŽBK Maribor so me zelo lepo sprejeli, boksarji smo kot malo večja družina, tudi s sošolci se razumem. Maribor mi je všeč, mesto že dobro poznam, tudi na Pohorju sem že bil. Slovenija je lepa dežela, je zelo zelena v primerjavi z Afganistanom, ljudje so prijazni. Družim se s sošolci, z boksarji in dvema rojakoma, ki živita v Mariboru," pojasni Rezai.

Tudi trener Igor Rašić je ponosen nanj. "Stremimo h kakovosti, raje imam deset odličnih boksarjev, kakršen je denimo tudi Rezai Mohammad Dawood, ki zmagujejo, kot trideset povprečnih. Skrbimo tudi za podmladek, najmlajši so stari šest let, imamo tudi rekreativce. Toliko zanimanja za boks, kot ga je v teh kovidnih časih, ne pomnim," prav Rašić in še doda, da so vrata dvorane v Črtomirovi ulici 9 na Studencih ob popoldnevih odprta za vsakogar, ki bi se jim želel pridružiti.

Mladi Afganistanec o tem, da bi se vrnil v domovino, ne razmišlja. "Dokler bodo tam vladale takšne razmere, zagotovo ne. V Sloveniji sem se navadil življenja, tudi hrane, slovenščina mi gre kar dobro. Morda si bom tukaj uredil življenje. Sem še mlad in čas bo pokazal, kaj bo zame najboljše," še razmišlja.