(MB-TEDEN) Luknje

Na argument mariborskega županstva, da je vsaka investicija korak k revitalizaciji in razvoju, človek povprečne pameti težko pristane. Kljub temu da so mislili naložbe na neurejenem območju, konkretno načrtovano stanovanjsko gradnjo z nebotičnikoma v Maksovi jami ob Ruški cesti v Mariboru, kjer so sprhnele Kanglerjeve sanje o kulturnem centru in Fištavčeve o univerzi in je že nekaj let brezno. Že prav, da se gradi, a če stoično prenašamo ali prikimavamo filozofiji, bolje, da se (pač nekaj) postavi, kot da zevajo luknje, lahko zlahka zdrsnemo na pot kakšne urbanistično, arhitekturno in gradbeno zavožene, recimo, Albanije. Ali pa na domače Studence okoli nakupovalnega središča, če pretiravamo, kjer spremljamo masovno novogradnjo tako imenovanih socialističnih čebelnjakov ali lukenj za bivanje.
Gradnja novih stanovanj v takšnem obsegu, kot se po Mariboru bohoti zdaj, niti ne bi bila potrebna, če bi vzdrževali stare, prazne nepremičnine. Še bolj kot Maksova luknja so oživitve potrebna luknjasta, propadajoča in prazna stanovanja, ki jih je v Mariboru ogromno - praznih je približno 9500 ali vsako šesto stanovanje. Med njimi so tudi občinska, zato naj se čut do obnov uprizarja še tam.
Območje ob Dravi, kamor investitor Imo-Real vrisuje enajst- in osemnadstropno stolpnico, je pomembno, saj bistveno predstavlja identiteto Maribora. Reke in nabrežja imajo moč in poseben status. Ali bosta objekta prispevala k urbanističnemu redu ali neredu, bodo povedali arhitekti. Bosta usklajena z okolico, kjer so pretežno za več kot pol nižje stavbe? Bo sprehajalec ob Dravi ob pogledu na nebotičnika dobil občutek, da se bosta zvrnila nanj, se grenko šalijo strokovnjaki, ki se ukvarjajo s kulturno dediščino. Bo vodič turistu, ko ga bo peljal po Dravi, razlagal: Tu so stanovanja, tukaj tudi, pa tu bodo tudi? V mestih po svetu ob rekah običajno stojijo signifikantne hiše, (državne, lokalne) palače, gledališča, galerije … Prostor je vendarle dobrina, ni vseeno, kaj v njem stoji. Urbanisti morajo gledati širše in dlje, ne le kup birokratskih zapovedi. V Mariboru, pravzaprav po celi Sloveniji, pa se ob kakšnih projektih rado z(go)di, da upravljavci mest in države hlapčevsko čakajo zasebnega investitorja, da mu poštempljajo načrt in poceni prodajo še kakšen kos javne zemlje.