Starejši Mariborčani, bolje rečeno staroselci, in še veliko drugih okoličanov poznamo časopisno hišo Večer že od ranih povojnih časov, ko je njen časopis še nosil ime Vestnik. V tistih časih je bil bran in čislan in je pomenil ljudem neprecenljiv vir novic, saj jih ni bilo mogoče spremljati enako kot danes. Da bi jim bil dosegljiv vsakodnevno, so si ga naročili na dom. Veliko prvotnih naročnikov je pokojnih, njihov priljubljeni časopis pa po družinski tradiciji berejo za njimi ostali potomci in družinski člani. Takšnih nas je vedno manj in zanamci bodo najverjetneje odjavili naročnino ali prenehali kupovati časopis zaradi poplave novic po vseh mogočih medijih v elektronski obliki in drugih njim podobnih ali zaradi nezanimanja za dogodke doma in zunaj naše domovine.
Časopisne hiše se otepajo navedenih težav, predvsem najhujše, nezainteresiranosti mladine oziroma mlajših ljudi za tiskane medije. Novih naročnikov skorajda ni in zato se bije boj med izdajatelji tiskanih časopisov za vsakega bralca, saj ga je potrebno obdržati zase, najsibo z izboljšanjem vsebin, všečno obliko časopisa ali znosno ceno.
Obstaja presumpcija. Če sem naročnik časopisa z dostavo na naslov bivanja in ga redno plačujem, ga bom prejemal redno vsak dan še istega dne v svoj poštni nabiralnik brez težav. Večeru denar, meni popolno število časopisnih izvodov za tekoči mesec!
V soboto prejšnji mesec, dne 18. velikega travna, je bil moj poštni nabiralnik prazen. Vanj sem pogledal po času, ko še sprejemajo reklamacije zaradi dostave na dom, in tako čez dneva vikenda nisem imel kaj brati oziroma sem lahko bral tednika, ki ju prejemam redno in z njuno dostavo nimam težav. Čez dva dni, v ponedeljek, dne 20. velikega travna, sem obvestil službo reklamacij dostave na dom in tam je gospod, ki sem ga priklical po telefonu, z grozo ugotovil, da v njegovi časopisni hiši nimajo naročnice po imenu in priimku Štefanija Srebot. Pridal je, da imajo pa neko drugo gospo, Štefko Srebot. Kristusove gate, to je pa grozovit problem zanj. Povedal sem mu točen naslov, še številko nadstropja, pri njih pa nimajo na seznamu naročnice, ki je nanj naročena dolga leta. Svetoval mi je, naj pogledam še popoldne v nabiralnik, kar sem storil, vedoč, da bo ostal prazen kot vedno, kadar se jim zalomi z dostavo na dom. Naslednje zagotovilo me je pomirilo, saj je gospod dejal, da bodo v hiši zadevo uredili. Kako, ne vem, saj v ponedeljek, 20. velikega travna, časopisa ni bilo v mojem nabiralniku. Tako torej, za izdajatelja časopisa je vse okej kljub nedostavi časopisa, moja naloga je le, da vzamem morebiti naknadno dostavljeni časopis iz poštnega predalnika in ga zalučam v zabojnik za star časopisni papir, saj sem sobotni izvod Večera kupil v trgovini, ga prelistal in prebral nekaj vsebin.
Izdani račun za dnevnik, prejet za pretekli mesec, redno plačujem v celoti, ne glede na to, ali sem ga dobil ali ne. Moj denar, njihov časopis. Zveni pošteno? Seveda samo pri meni!
Kaj si mislim o njih pri sebi, lahko v hiši Večer ugotovijo sami. Ne bo težko, tako nekako. Zagotovo me ne vidijo kot neko božanstvo naročnico oziroma naročnika na njihovo tiskano izdajo dnevnika, temveč kot nekoga nekje tam v Mariboru, ki dnevno bere njihove vsebine in je z njimi neverjetno zadovoljen. Kot anonimnega bralca, ki ga pač ne morejo poznati in ki je zanje zgolj nekdo, ki je starokopiten in še vedno bere tiskane izdaje časopisov, ne meneč se za poplavo dnevnih novic po mnogoterih drugih tiskanih ali elektronskih medijih! Verjetno jim je že malo mar, kaj se bo zgodilo z menoj, nami, v prihodnosti kot z zvestimi naročniki ali občasnimi bralci njihovega truda, zlitega na časopisni papir, ki ga izdajajo v obliki dnevnika, vedoč, da bodo slej ko prej prenehali obstajati v enaki obliki kot tokrat.
Predlagam, da moje pisanje objavite v rubriki Pisma bralcev!
Gregor Srebot, Maribor
