Večer je nedavno objavil članek o posekanem parku. Novinarka je v članku ponudila besedo ključnim akterjem. Nekateri so zavajali in širili laži.
Ruška županja Urška Repolusk je lani dala posekati drevesa v parku in nato trdila, da v Rušah "parka nikoli ni bilo". Sekanje je odredila v nasprotju z gradbenim dovoljenjem. Danes trdi, da se dela ne nadaljujejo, ker se je "zavleklo zaradi epidemiološke slike v državi" - v sosednji ulici pa občina nemoteno koplje, polaga kanalizacijo, asfaltira … V resnici so dela ustavljena, ker občina nima projektov za izvedbo. Pravi, da "vse druge ideje še nastajajo"! Kljub temu so park že posekali. Županja vseeno zagotavlja, da "dela vse prav". V skladu z zakonom, GD, arboristično študijo, projekti. Za projekte (riše jih A. Ostan), ki jih občina nima, je županja samovoljno dvignila oceno stroškov projektov – namesto potrjenih 4000 evrov jih kani potrošiti 60.000. Občinskega sveta o tej svoji odločitvi ni obvestila.
Županja trdi, da je vse delala s soglasjem ZVKD. Zagotavlja, da "so posekali eno drevo", ostalo "pa so bila drevesca in grmovnice". V resnici je "ležalo na tleh enajst dreves in ducat grmovnic". Arboristka, na katero se županja sklicuje, pa drugače. Napisala je, da so bila vsa drevesa vitalna in kvalitetna ter da niso potrebna niti večja vzdrževalna dela. Tanja Grmovšek je svoje "nasprotovanje" sečnji zapisala tudi v pismu, ki mi ga je poslala. Zagotavlja, da vse svoje delo opravlja v skladu s strogo "poklicno etiko arboristov" in je nedvoumno izjavila, da gre za "zaščiteno območje obstoječih dreves"! Nobenih manj vrednih "drevesc" ne omenja: tam je bilo 14 vitalnih dreves, ki jih je vsa fotografirala, eksaktno izmerila in ocenila: vitalna, kvalitetna drevesa. Arboristka je priporočila še dodatno obravnavo dreves, če bi občina dvomila, ali jih ohraniti ali nadomestiti. Nadomestiti, piše, ne posekati, odstraniti. Županja pa je odredila: Sekajte, v parku so lahko največ štiri drevesa. To je ponavljala za arhitektom Ostanom, ki je idejo sugeriral. On je za javnost menil, da je nekaj (drevesa) pač treba "žrtvovati".
Tudi arhitekt Ostan je novinarki razkril svoj odnos do problema urejanja parka, češ, naj Rušani "vzpostavijo odprt odnos in naj razmišljajo o možnih vsebinah". Tak arhitektov pokroviteljski, neiskreni odnos, češ, naj se odločijo, mi jim bomo (za drag denar) že narisali …, je strokovno in moralno etično zavržno. Zlasti zato, ker je Ostan "pozabil", kaj je prej že "ponujal" (pisal, risal) občini: na tej mali parkovni/trški površini kar tri gostinske vrte. Enega je narisal točno na mestu, kjer sedaj stoji spoštljivi spomenik NOB, spomenik pa bi nekam prestavili. V majhnem parku predlaga skopati velikansko (ca. 500 m2) luknjo in jo zabetonirati kot nekakšno vodotesno korito. Prepisal je tudi nekaj (naših) idej o tem, kaj razen kavarne, ki jo predlaga on (to je prepisal od drugih), bi lahko še umestili v kaplanijo. Kaj bo na koncu, z vsaj enoletno zamudo, predlagal kot svoj končni predlog (PZI), tega gospod Ostan še ne ve. Nenehno ponavlja, da "gre za snovanje, ustvarjalni proces, ki se razvija skozi različne faze …". A očitno Ostan tega procesa ne zna zaključiti, čeprav se je k temu s pogodbo zavezal in izstavljal račune. Spomnim se na misel F. Nietzscheja, ki govori o tem, da moramo biti veseli, da imamo svobodo umetniške kreacije, sicer bi od resnice lahko poginili.
Svoje je povedal tudi Srečko Štajnbaher, vodja ZVKD OE Maribor. Pravi, da "parkovna površina v odloku sploh ni omenjena, saj posebej ne predstavlja takšne kvalitete …" Pozabil je, kakšne, katere dokumente jo on osebno podpisal. Pozabil je, da je park v odloku "omenjen" do centimetra natančno, da je zavod, v katerem je zaposlen, pripravil gradivo za to, da se zaradi svoje kvalitete park zaščiti kot spomenik, da so on in sodelavci/-ke procesirali dokument o "preureditvi parka", da je on podpisal papirje, ki ne dovoljujejo uničiti parka, pač pa varujejo zaščiteni park … Letos pa je zavod zavajal, da "mora park po možnosti ostati ozelenjen"! Absurd na potenco!
Vili Rezman, občan
