Prostovoljna gasilka: Moškim ni všeč, da jim ženska sodi

"Oboje pa je težko uskladiti z zasebnim življenjem," dodaja Suzana Mlaker iz Peker. In oboje je zahtevno in povezano s pomočjo sočloveku. Postati medicinska sestra je bila njena prva izbira po osnovni šoli, nikoli ni pomislila, da bi bila kaj drugega, je povedala, ko smo jo obiskali v gasilskem domu. "V gasilstvo sem se podala leta 1999, ker so bili člani PGD Pekre že moj mož pa otroka in svak. Tako je bilo logično, da se pridružim tudi jaz. Povabili smo še snahe, sedaj je vsa družina v gasilstvu," pripoveduje. Večinoma se ukvarja s tekmovalnim delom, v operativi pa je tudi pomočnica poveljnika za prvo pomoč. Predavala je že o avtomatskem oziroma polavtomatskem defibrilatorju, vozi lahko čolne oziroma barke do dolžine 24 metrov.

V gasilstvu je vse več žensk

"Kot desetar se na gasilskih tekmovanjih srečuješ s sodniki, saj si vezni člen med njimi in svojo ekipo. Leta 2013 so me tako stanovski kolegi prepričali, da sem šla še sama narediti izpit za sodnico na gasilskih tekmovanjih." Čeprav je ženska, sodi tudi močnejšemu spolu. Pri sojenju pa so moški včasih užaljeni in bi radi sodnico provocirali, pravi. "Hitro znajo s prstom pokazati - ona mi je naredila krivico. Čeprav je šlo za vidno napako, ki jo je naredil moški, dosodila pa ženska. Moški nimajo radi, da jim ženska sodi." Na članice kolegi sicer posebej pazijo, pove. Veseli so, če gredo zraven na intervencijo. Večinoma pa se udeležujejo tekmovanj in so aktivne v administraciji.

Narediti moraš zid med službo in domom

Deset let več kot je v gasilstvu, opravlja poklic medicinske sestre. "Sedaj delam na onkologiji, prej sem na ginekologiji, kjer smo bile dolga leta povsem ženski kolektiv. A tudi to se je zadnja leta spremenilo, saj prihajajo kolegi, tudi v novi službi imamo dva. Se pa pacienti spretno izogibajo tega, kako jih poklicati. Ženske smo vedno sestre, moške pa raje pokličejo po imenu ali pa gospod. Ne rečejo jim ne brat ne sestra," šaljivo pripomni Mlakerjeva, ki vseeno vidi nekaj prednosti, če si v tem poklicu ženska. "Natančnost, vztrajnost, ne nazadnje pogum. Mislim, da so to vrline, ki ti v tem poklicu pomagajo. Pri gasilstvu pride prav še trma, in ženske smo trmaste. Včasih."
Pri gasilcih ji je kdaj kako fizično opravilo prihranjeno, kot medicinski sestri pa ne, še pove sogovornica. "Pomislite na dvigovanje in prevažanje pacientov. Hrbtenica trpi, moraš biti zdrav, a z leti vseeno pogosto prihaja do poklicnih bolezni. Ko je človek bolan, sploh če je pacient nezavesten, je to čista teža, takega pacienta moraš znati obrniti, ga dvigniti. Gre za bremena, ki jih mora ženska znati premagati. Običajno sva sicer dve." Pred leti ni bilo pripomočkov, ki bi jih potrebovali, se spominja. "Za prelaganje pacientov in dvigovanje stvari ni bilo dvigal, postelje so bile stare. Imam srečo, da sem sedaj na oddelku, ki je v novi stavbi, imamo tudi nove hidravlične postelje. Tehnika marsikaj olajša, prvina medicinske sestre pa vseeno ostaja." Imeti moraš čut, ki ga prenašaš naprej. "In ženske smo bolj čustvene. Kar je lahko tudi ovira. So skrbi, ki niso za domov, narediti si moraš zid, da težave ostanejo v službi. Enako velja za probleme od doma, ki jih ne smeš nositi v službo."
Na splošno Mlakarjeva meni, da so ženske dosegle enakopravnost v družbi. "So v vseh poklicih. Ali je to največ, kar je mogoče, bi težko rekla. Mislim, da bi se še dalo nadgrajevati."