Zaslužni profesor dr. Adolf Šostar se je rodil leta 1934 v Ljubljani, toda živel in šolal se je v Mariboru, kjer je leta 1952 maturiral na Prvi gimnaziji. Doživljal je vse vzpone in padce medvojnega in povojnega Maribora. Najbrž se je prav zato odločil nadaljevati študij na Fakulteti za strojništvo v Ljubljani. Diplomiral je leta 1960, že prej pa se je leta 1959 zaposlil v Tovarni avtomobilov Maribor v sektorju tehnološke priprave proizvodnje.
Po povabilu na Višjo tehniško šolo je bil leta 1962 izvoljen v naziv honorarni asistent pri prof. Mareku za področja Mehanske tehnologije, Priprave proizvodnje in Tehnološke meritve. Za te predmete je bil izvoljen v naziv predavatelja višje šole na Višji tehniški šoli leta 1966. Vzpostavil je izjemno sodelovanje Višje tehniške šole s podjetji.
S pridobljenimi izkušnjami v različnih podjetjih po Evropi je leta 1971 je postal znanstveni sodelavec Inštituta za proizvodno strojništvo Tehniške univerze v Gradcu, kjer je leta 1975 doktoriral in tako pričel akademsko kariero. V Gradec se je vrnil leta 1992 kot gostujoči profesor.
Z nadpovprečnim trudom mu je uspelo skupaj s profesorjem Šmarčanom opremiti Tehnološki laboratorij in Laboratorij za tehnološke meritve. To je bila osnova za uspešno delo s študenti in za mlade asistente in tehniške sodelavce, ki so tako lahko izvajali znanstvenoraziskovalno delo na področju tehnike odrezavanja in tehnoloških meritev. Spodbujal je raziskovalno delo in pustil vsem sodelavcem veliko svobode pri iskanju rešitev, predvsem pa je poudarjal, da industrija z nizko produktivno tehniko in zastarelo tehnologijo brez zadostnega števila ustreznih inženirjev res nima nobene perspektive.
Profesor Šostar je zelo rad delal s študenti. Izkušnje iz prakse je prenašal v procese izobraževanja in raziskovanja. Tako so že njegovi diplomanti dodiplomskega in tudi podiplomskega študija spoznavali nove trende in jih upoštevali pri svojem nadaljnjem delu. Na ta način je vzgojil številne uspešne inženirje, ki so pri njem diplomirali, magistrirali ali doktorirali. Študentom je poudarjal, da je osnovno vprašanje pri uporabi in razvoju visoke tehnologije to, ali hoče podjetje živeti od dela inženirjev ali od dela nekvalificiranih delavcev.
Njegova bibliografija je posebno bogata v poglavjih raziskovalnih in aplikativnih projektov. Kot ekspert za področje koordinatne merilne tehnike je bil povabljen k sodelovanju pri različnih evropskih komisijah. V vodstveno in organizacijsko delo je profesor Šostar vložil veliko svoje življenjske energije za rast Fakultete za strojništvo in Univerze v Mariboru. Pričel je leta 1975 kot predstojnik strojništva na tedanji Visoki tehniški šoli, bil je dekan Visoke tehniške šole od 1979 do 1983, prorektor Univerze v Mariboru 1984/85 in od 1995 do 2001 dekan Fakultete za strojništvo. Mnoga leta je bil predstojnik Katedre za proizvodno strojništvo in vodja Laboratorija za tehnološke meritve. Kot dekan Fakultete za strojništvo je usmerjal in poglabljal mednarodno dejavnost, zelo rad je pomagal mladim sodelavcem pri iskanju stikov in štipendij, ki so omogočali študij v tujini in s tem neposredno uveljavljenost fakultete.
Fakulteta za strojništvo je pod vodstvom prof. Šostarja postala ena izmed vodilnih in uspešnih fakultet naše univerze na področju znanstvenoraziskovalnega dela, izvajanja projektov za gospodarstvo, znanstvenih objav in kadrovske prenove. Profesor Šostar je Mariborčan z dušo v pravem pomenu besede, ki mu ni vseeno, kako se ravna z našim gospodarskim prostorom. Po upokojitvi leta 2001 se je vključeval v različne raziskovalne projekte za podjetja in v razprave o možnostih gospodarskega razvoja v Mariboru in regiji.
Na osnovi izjemnih in pomembnih dosežkov je Univerza v Mariboru na predlog Fakultete za strojništvo prof. dr. Adolfu Šostarju podelila naziv zaslužni profesor na področjih visokošolskega izobraževanja, znanstvenoraziskovalne dejavnosti na Univerzi v Mariboru in drugod ter za prenos znanja in razvoja v gospodarstvo in strokovna združenja.
S profesorjem Šostarjem sem se prvič srečal leta 1964, ko je bil moj profesor pri študiju na Višji tehniški šoli v Mariboru, drugič, ko sem postal njegov asistent leta 1973, in tretjič še leta 1982, ko sem pod njegovim mentorstvom doktoriral. Dragi moj kolega, prijatelj, mentor, šef in dolgoletni sodelavec, hvala ti za vse, kar si nam dal. Vsi, ki smo delali s teboj, te ohranjamo v najlepšem spominu. Ob tem vsi izrekamo iskreno sožalje soprogi Gigi in hčeri Sonji.
