Kitajske igre

Sedem medalj in še nekaj nastopov v območju medalj je izjemen rezultat, s katerim se slovenski športniki vračajo s 24. olimpijskih iger na Kitajskem. Glede na število prebivalcev na državo smo znova rekorderji po medaljah. A tudi brez tega sita smo med državami dobitniki na visokem 15. mestu. Na takšen uspeh pred odhodom nismo računali, ga nismo napovedali in ga tudi nismo smeli pričakovati.

Že bežen pregled razmer v posameznih športih - pri deskarjih, smučarjih in skakalcih - to tezo potrjuje. V deskanju je uspelo popolnim samorastnikom. Deskarskih tekmovanj po državi ni, klubi so pogosto le espeji vrhunskih tekmovalcev. No, prav danes naj bi v okviru smučarske zveze izbirali novega predsednika panoge za deskanje. Novo vodstvo bo moralo pošteno zavihati rokave, če želi še kakšno medaljo. Pravega zaledja ni niti v alpskih disciplinah. Tam je morda še najbolje poskrbljeno za finance. Problem premajhnega nabora tekmovalcev so s kranjskim športnim oddelkom srednješolcev med vsemi najbolje rešili v smučarskih skokih.

Takšne so razmere v športu. A na pravkar končanih olimpijskih igrah ni šlo samo za to. Kitajci so se želeli s pomočjo športa pokazati pred svetom. Nalogo so opravili. Za ugodno širšo podobo športnega dogodka so namenili dovolj denarja. Imajo dovolj kadra in zgradili so še tiste kapacitete, ki so jim po odločitvi njihovega predsednika pred sedmimi leti, da bodo Kitajci postali smučarski narod, manjkale. V Chongliju so dobili skakalni, biatlonski in tekaški center in v Yanqingu nov alpski smučarski center. Z obstoječimi dvoranami v Pekingu, ki so jih zgradili za poletne olimpijske igre in so jih prilagodili novemu namenu, so zaokrožili vso potrebno infrastrukturo za izvedbo zelo kvalitetnih iger.

Pripravili so jih v omejitvah, ki jih prinaša covid. Športniki so na Kitajsko prihajali iz držav, kjer virus razsaja tako množično kot še nikoli. A tisti, ki so v Pekingu stopili v olimpijski balonček zdravi, so ga zdravi tudi zapustili. Zadnje dneve iger zaradi virusa ni več zbolel nihče med udeleženci. Cena za to so bili nedvomno depresivni ukrepi, ki pa jih je bilo v kratkem obdobju mogoče tolerirati. Kitajci so poskrbeli tudi za nadstandardno varovanje narave. Avtobusi na vodik, zasaditev milijona sadik smrek, borov in brez, vsa potrebna energija za igre iz obnovljivih virov. Postavili so norme za igre, ki se jim bodo naslednji organizatorji težko približali.

Kljub vsemu si Pekinga 2022 ne bomo zapomnili le po presežkih. Za to je poskrbela politika. Kitajska ni dežela človekovih svoboščin in to je vidno tudi preko ograj, ki so nam jih postavili. In celo mi, ki smo bili njihovi gostje, smo hitro dojeli način delovanja sistema - ukrepe sprejemajo zgoraj in o njih se ne razpravlja. Da bi funkcionirali, pa se jim je treba dosledno podrediti. Nič: Zakaj? Nič: Ampak. Samo: Razumem.

Na Kitajskem je le ena resnica in ta je skoncentrirana okoli idej komunistične partije. Na vrhu imajo predsednika, ki po marsičem - najprej po vizionarstvu - prekaša konkurenco na ameriški, ruski in evropski strani. Kitajska je danes edina velesila, ki je sposobna izvajati dolgoročne ukrepe. Te sprejema premišljeno, v korist Kitajske. Ko je odločitev sprejeta, pa ni nobenega odstopanja, nobenih odpustkov. Kdor se Kitajcem, ki se že dolgo več ne vozijo s kolesi, pač pa so za volani nemških in japonskih avtomobilov, zameri, temu se v Aziji ne piše prav dobro. Pa ne samo v Aziji.