(KOMENTAR) Neokusno, če ne celo nevarno

"Dostava!" zasopiha v slušalko in lovi ravnotežje z naloženo goro skrbno zapakiranih, a že malo postanih pic, lignjev, hamburgerjev in kitajskih rezancev. "Kar v sobo 205, prosim," mu odvrne medicinska sestra in odpre vrata bolnišničnega oddelka. "Gospod, vi pa si niste nič naročili, niste lačni?" še navrže upehanemu starcu, ki se primaje mimo z infuzijskim stojalom v roki. Ni videti, da bi jo slišal. Morda je spet pozabil. 

Distopična situacija ni nujno daleč. Ob negovalnem osebju, ki ga že leta kronično primanjkuje tako v zdravstvenih ustanovah kot v domovih za starejše, vse večjo kadrovsko luknjo predstavljajo tudi profili, ki skrbijo za pripravo hrane za bolnike in ostarele. Razpisana delovna mesta za kuharje imajo nenehno. A ker jih ne uspejo zapolniti, bolnišnicam in domovom grozi nepredstavljiv scenarij, ko v kuhinji preprosto ne bo več dovolj ljudi, da bi lahko sestavili vse obroke, upoštevajoč še divjo kombinatoriko nujnih zdravstvenih diet.

Najpomembnejši razlog je prenizko plačilo. In možnost izbire boljšega. Kuharica v šoli dela samo do kosila. Poleti je na počitnicah, ni se ji treba boriti za dopust za čas, ko gre z družino na kampiranje. V vrtcu tudi ne dela ob večerih, vikendih ali praznikih. Za božič in veliko noč lahko vedno peče potico s svojimi najbližjimi. Če je že pripravljena na popoldanske in večerne izmene ter praznično delo, pa se raje pelje z organizirano ekipo kolegic čez severno mejo in dobi za to neprimerno višjo plačo, ki po odtegljaju kredita petnajstega odtehta vso tisto pot in več odsotnosti. 

Časi so se spremenili. In s tem življenjski stil, pričakovanja in pripravljenost ljudi za opravljanje dela v težkih pogojih, da ne rečemo neživljenjskih - če pomislimo samo na kuhinjo v bolnišnici v teh absurdno vročih dneh. Seveda so pričakovanja mnogih kulinarično navdahnjenih mladih nerealna. Smo pač v dobi masterchefov, mnogi bi radi postali kuharski zvezdniki, brez realne predstave o tem, kako težko je to doseči in koliko (ne le kuharskih) sposobnosti za to bi potrebovali. Ampak delo vse petke in svetke, pod minimalno plačo in brez prave perspektive za preboj preko nje, v zastarelih prostorih in med zgaranimi sodelavci ne pritegne niti najmanj ambicioznih. V času, ko je brezposelnost (na srečo) vedno nižja, ta fizično vroča delovna mesta pač, razumljivo, niso tudi vroče zaželena. 

Posledice se že kažejo. Polpripravljeni izdelki, zunanji izvajalci, manj izbire ali tujemu privatniku prilagojeni jedilniki. Tako se znajdejo, kjer z lastnim kadrom ne zmorejo več. Se torej bližamo trenutku, ko bodo bolnišnične in domske kuhinje ugasnile svoje štedilnike in bodo le stregli drugje skuhano hrano, ki jo bo zdravstvena blagajna plačala precej več, njena kvaliteta pa bo vsekakor slabša že zaradi transporta? Pričakovanja bolnikov so seveda svetlobna leta daleč od tega. Medtem ko v zdravstvu poslušamo na vsakem koraku o pomenu preventive tudi preko uravnotežene in zdrave prehrane, je poleg vsega tega absurdno, da v bolnišnici ta ni za zgled, kako naj si kuhamo še doma. 

Čakati na čas, da bodo sindikati izborili boljše pogoje za javne uslužbence, je zaradi vsega tega neokusno, če ne celo nevarno.