(KOMENTAR) Sila narave. Sila človeštva

Sila domala nepredstavljivih dimenzij je nabirala zagon praktično celo poletje, deževje je namakalo zemljo do stopnje, ko ni bila sposobna vpiti niti kaplje vode več, in rušilno moč je dobila v petek. Na mesta, vasi, ceste, ljudi se ni prelila le voda, ampak strašna moč deročega blata, ki je nosilo s seboj drevesa, veje, ograje, bale sena, ves material s poti, ki si jo je utrla blatna ujma.

Temeljite analize dogajanja zagotovo še sledijo, sanacija bo pokazala tudi vse dimenzije in posledice opustošenja - danes so najbolj pomembne druge sile, ki je naraščajo skupaj z močjo ujme - solidarnost, človečnost, človeškost. Te so v takšnih trenutkih prvi in edini obliž, ki daje upanje. Ko domači trepetajo za sorodnika, od katerega ni glasu že več ur, dni, kar je v današnji informacijski dobi nekaj res težko predstavljivega, ali ko človek lahko reši le še svoje življenje, šteje le človek, ki je v tistem trenutku pripravljen ponuditi roko, poenotena volja ljudi, skupnosti, ki prepozna in čuti stisko vseh in vsakogar. Zahvala za vso požrtvovalnost verjetno nikoli ne bo dovolj, čeprav je pravzaprav vse, kar v tem trenutku imamo. Hvala.

Seveda je Slovenija država z izjemnim sistemom civilne zaščite, ki nam jo zavidajo v svetovnem merilu in je tudi dobro tehnično opremljena, ima znanje, izkušnje in ne nazadnje opremo, ki jih resda nismo še nikoli uporabili v takšnih razsežnostih, evakuacijah, alarmih, reševanjih kot minule dni. A tudi vse to ne bi štelo kaj dosti brez ljudi, ki neumorno ženejo ekstremni intervencijski aparat naprej, dan in noč, noč in dan, s pogonom na sočutje, pogum in krizni adrenalin.

Poleg vsega dogajanja na terenu v teh strašljivih avgustovskih dneh skrbi še dejstvo, da izredni dogodek, kot ga še ni bilo, najverjetneje ne bo več osamljen. Samo upamo lahko, da bodo te poplave ostale kar najdlje zapisane med izredne dogodke, vsaj po površinski dimenziji. Kajti lani smo trepetali za gasilce v požarih na Krasu, letos v nadpovprečno velikem številu neurij in poplavah, kaj torej še sledi? To je sila neprijetno, a zelo nujno vprašanje, ki žal že ima odgovor, a doslej pretežno le v teoriji. Spremenjeni vremenski vzorci udarijo z veliko bolj kruto realnostjo, kot bi si kdajkoli lahko predstavljali iz grafov in številk, na katere znanstveniki opozarjajo že leta. A je zelo pomembno, da vemo, da imamo tudi znanje - stroko, ki pozna razmere, ve, kako ukrepati, kako se bolje pripraviti, a je vse prevečkrat potisnjena za nasip raznih drugih interesov. Če kdaj, imamo sedaj pred očmi nešteto dokazov, da skupnost zmore prestopiti bregove individualizma. To bi bilo dobro ohraniti tudi pri krepitvi odpornosti mest, vasi, krajev, cest, kjer se vse prerado zgodi, da lastnina pretehta ostale dobrobiti. Lep primer je zbiranje zemljišč in soglasij za visokovodne nasipe, zadrževalnike ... Ob obnovi naj bo v mislih boljša, bolj odporna infrastruktura.

A časa in poslej verjetno tudi volje za dialog bo še dovolj. Naj čim prej voda in življenje stečeta nazaj v struge. Z izdatno pomočjo sile človeštva, ki jo premore Slovenija, bo zagotovo uspelo. Do takrat pa skromen, a velik - hvala.