Po čem je javna podoba

O(b)stati ali ne o(b)stati. Brez dvoma najpogosteje zastavljeno vprašanje zadnjega meseca v gospodarskem okolju je imelo za nekatera podjetja bistveno bolj enoznačen odgovor kot za druga. Kako zapustiti trg, ki ima ne le bilančni učinek, pač pa tudi in v marsikaterem primeru predvsem imidž na poslovanje podjetij. Oziroma - kako in predvsem zakaj ga ne zapustiti. Z distance se je zdelo logično, da je treba poslovanje na agresorskem trgu ustaviti, a odločitve za vodilne so bile vsekakor precej težje. A ko se je kepa začela enkrat valiti, je bilo težje ne se priključiti valu slovesa, pozornost, ki jo je eskalacija korporativnih odhodov z ruskega trga potegnila za seboj, pa je postala nova tarifa za ohranitev javne podobe.

Rusija, čeprav po površini z dobro desetino kopne površine Zemlje z naskokom največja država sveta, z dvema do tremi odstotki svetovnega BDP v gospodarskem merilu ni največja gospodarska sila sveta, je pa z velikanskim trgom in proizvodnjami seveda močna igralka. Skupaj z Ukrajino je sicer vodilna izvoznica žit, pa tudi odvisnost Evrope od njene nafte, še bistveno bolj pa od njenega plina, ni zanemarljiva. Da o ekskluzivnosti zalog redkih kovin, ki v dobi polprevodnikov in elektrifikacije postajajo gonilo napredka družbe, sploh ne govorimo. Zato je jasno, da bo umik podjetij - četudi se zdaj že govori tako o začasnosti kot o trajnosti ukrepov - še predmet premislekov, debat, tudi pogajanj.

Poznavalci razmer, ki radi vlečejo vzporednice s preteklimi dogodki, že opozarjajo, da gre tokrat za povsem drugačno "žival" kot ob ruski priključitvi Krima leta 2014. V najboljšem primeru, za Rusijo, naj bi se ta soočala z 10- do 15-odstotnim upadom gospodarske aktivnosti v letošnjem letu. Kar je tudi precej več kot ob finančni krizi leta 2008. Napoved Kremlja, da bi lahko Rusija zasegla in nacionalizirala premoženje tujih podjetij, ki zapuščajo državo, zato vnašajo dodatno negotovost v trenutno stanje. A medtem ko je ruski gospodarski minister za Bloomberg dejal, da bi država s tem le želela zaščititi aktivnosti na domačem ozemlju, pa iz Washingtona svarijo pred morebitnim zasegom premoženja brez pravne podlage.

Vendar pa živimo v časih, ko je moral še Thomas Friedman, kolumnist News York Timesa, ovreči svojo leta 1996 postavljeno tezo, znano kot teorija preprečevanja konfliktov dveh zlatih lokov, da se dve državi z McDonald'sovimi franšizami pač ne moreta znajti v vojni. Zdaj sta se. Racionalna ekonomska kalkulacija - McDonald's samo v Rusiji zaposluje 62.000 ljudi - tokrat pač ni zmogla premagati geopolitičnih konfliktov. In politični voditelji se obračajo proti trgu.

Je torej napoved ruskega kovinarskega magnata Vladimirja Potanina, da se Rusija s posledicami - če ji bodo zaradi pomanjkanja samozavesti obrnili hrbet vlagatelji - vrača stoletje nazaj, v čas ruske revolucije 1917, precej bolj realna, kot se morda zdi na prvi pogled? Kajti tudi če Rusi zasežejo tuje premoženje, odprejo trgovine in lokale ... bodo ti prazni, ker blaga - kakopak uvoženega - ne bo.

Zgodovina pa sicer uči tudi, da denar in trgovina vselej najdeta pot. Je pa zavojev na tej poti pogosto več. In (vojnih) zaslužkarjev ob njej prav tako.