(UVODNIK) Slovenščina, ne zlovenščina

Kljub študiju slovenistike, pri katerem smo se praktično ukvarjali s poučevanjem tujcev, mi je o tem, koliko slovenščine bi priseljenci dejansko morali znati in po kolikšnem času, neprijetno razpravljati, ker take sodbe zahtevajo res posebne izkušnje. V kozmosu jezika - slovnice, leksike in vsega drugega - mora učitelj vedno znova (četudi ob pomoči nekaterih "preizkušenih metod") odkrivati načine, kako (raznoliki) skupini udeležencev jezik predstaviti tako, da ga bodo dejansko uporabljali. V trgovini, na pošti, na roditeljskem sestanku ... in ne zgolj na izpitu.

Tako poučevanje zahteva ne samo jezikoslovno usposobljenega, temveč tudi pedagoško (oziroma andragoško) kompetentnega posameznika, ki je obenem še čustveno inteligenten in empatičen. Če se s tujci ne srečuješ in če takega stika ne poznaš dobro - kot ga ne poznam jaz, večina bralcev in pa seveda vlada! - je postavljati zahteve, koliko morajo znati tisti, ki v Slovenijo pridejo zaradi združevanja z družino ali s kakšnim drugim razlogom, in ob tem še ignorirati stroko, znak čiste samovšečnosti, da ne rečem zblojenosti.

Se vlada samovoljno odloča o energetski tranziciji? Niti ne. Pa o spreminjanju zdravstvene politike? Tudi tukaj so vzpostavljene vsaj posvetovalne skupine. Drugače je pri novih jezikovnih zahtevah, kar veliko pove o odnosu do jezikoslovcev. Hkrati pa dokazuje, da so jezikovna vprašanja brez izjeme ideološko orodje. Jezik je vedno paradni konj desnice, po drugi strani pa ga levica zlorablja, ko trdi, da je sredstvo zamejevanja in da jezikovno znanje tujcem v praksi ne koristi. Jezik je najbolj efektivno sredstvo integracije. Eni bi torej brisali vse zahteve po vrsti, drugi bi v neskončnost zaostrovali jezikovne politike, ker so že v osnovi proti migracijam, tretji bi v kapitalistični maniri zaračunavali za vsako uro tečajev in vsak izpit. Kot da celi plejadi političnih strank še vedno ni jasno, da v obilici poklicev - tudi v zdravniškem, ki je zdaj na tapeti - potrebujemo tuje delavce, ki pa bodo v družbi zmogli tudi jezikovno sodelovati! Tukaj zavajajo tako levičarji kot desničarji: ni res, da imajo vsi priseljenci motivacijo za učenje, in ni res, da je nihče nima. Ker pa gre na tem mestu za vprašanje blaginje v širši družbi, mora stroka na podlagi izkušenj postaviti standarde in pričakovanja, ki se znajdejo med obema skrajnostma in ki so dosegljivi! Če nekaj pričakujemo (in kot država z uradnim jezikom nekaj vendarle lahko pričakujemo!), moramo seveda tudi veliko ponuditi: v tem trenutku predvsem več zaposlenega kadra za poučevanje slovenščine kot tujega jezika, več tečajev in večjo podporo strokovnjakom, ki se s tem ukvarjajo in ki vedo, kaj govorijo. Predvsem pa je treba zagotavljati možnosti, da bodo jezik uporabljali zunaj učilnice! Predpogoj za to je, da se od tujih delavcev ne zahteva, da pri nas samo delajo, ampak da smejo biti enakovreden del družbe (in se združiti s svojimi bližnjimi).

K temu lahko veliko doprinese tudi vsak od nas. Poleg humanih, strokovno podkovanih politik bo prava integracija tujca zahtevala dovzetnega slovenskega sogovorca, ki ob naglasu ne zavija z očmi in ki ob prvem komunikacijskem šumu ne preklopi na angleščino.