Bilo bi nenavadno, če se v sezoni preobratov ne bi zgodil še en zasuk. Mura je v zadnjem krogu uresničila skoraj stoletne sanje, prehitela Maribor in prvič zagrabila naslov slovenskih nogometnih prvakov. Zasluženo. Prekmurska druščina je bila v sezoni nihanj še najbolj konstantna, pod komando Anteja Šimundže dokazala, da se delo na dolgi rok izplača.
Vzela je, kar ji je bilo ponujeno. Večkrat ponujeno. Na Fazaneriji jih verjetno prav nič ne skrbi, da so se na prestol povzpeli s 63 točkami, kar je izenačen najslabši izkupiček prvaka, odkar deseterica prvoligašev igra po štirikrožnem sistemu, in da jim za končno slavje ni bilo treba dobiti niti polovice tekem v sezoni, a te številke vse prej kot pritrjujejo tezi o vrhunski kvaliteti podalpskega nogometa. Idealistično bi lahko ugibali, da je izenačenost prvoligašev, ki te v tednu ali dveh lahko iz lova na Evropo potisne v bitko za obstanek, posledica napredka, dviga kvalitete in načrtnega dela v manjših sredinah, pravi razlog pa se najbrž skriva v nazadovanju prvih zastavonoš naše lige, edinih klubov, kot pravi Ante Šimundža, s privilegijem, da je sezona brez lovorike zanju neuspeh.
Ne napredek manjših, nazadovanje velikih je poskrbelo za izenačenost
Maribor in Olimpija sta si še drugo leto zapored dovolila, da v večnem derbiju za najbolj cenjeno lovoriko v državi … izgubita oba! Po še eni sezoni, ki sta jo bolj kot vragolije na igrišču zaznamovala totalen remont ekipe in ugibanja o umiku nekdanjega preroditelja kluba Milana Mandarića, za povrh pa je covid kriza v klubsko blagajno izvrtala skoraj štirimilijonski minus, nov kolaps Olimpije v finišu prvenstva najbrž ni naključje. V Ljudskem vrtu so sicer še pred koncem nogometnega leta, ki jim je prineslo klofuto severnoirskih polprofesionalcev v Evropi, štiri trenerje, dva športna direktorja in za le nekaj tisočakov manjšo bilančno izgubo kot večnim rivalom, ugotovili, da zgolj stare zasluge ne prinašajo več rezultatov. Začeli so graditi moštvo za prihodnost, a pot do šampionskega Maribora, ki se zna kosati tudi z nasprotniki onkraj državne meje, bo še dolga. Nova zvezdica, 16. v zgodovini, bi bila lepa krinka, zdaj pa je dokončno jasno: nova zgodba, ki se napoveduje vse od lanskega umika arhitektov evropskega Maribora Zlatka Zahoviča in Darka Milaniča, je nujna.
Vsaj en temelj za lepšo podobo pred poletjem, ki bo slovensko kvaliteto postavilo na najbolje umerjeno tehtnico, evropsko fronto, je postavljen. Zadnje dejanje sezone je obudilo s koronategobami zaprašeni spomin, kako čudovita je lahko igra, ko jo poganja energija s tribun. Nihče se ne bo pritoževal, če je bil dvoboj pred 3500 navijači v Ljudskem vrtu generalka za postcovid ero, ko bo stadion spet mogoče obiskati brez maske, metra ter vseh mogočih in nemogočih zdravstvenih potrdil. Ko je kulisa dobra, lahko tudi povprečna predstava postane zanimiva.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
