Urška Polanc
Mariborčan Matjaž Kek, selektor slovenske nogometne reprezentance, se je v Dravograd - s katerim, pravi, je bil vedno nogometno povezan, na Koroškem pa ima tudi nekaj familije - pripeljal po Dravski dolini. "Ko sem se peljal po dolini, kjer vožnja za toliko kilometrov traja predolgo, sem imel dobro glasbeno podlago (jazz), zato mi je bilo bolj prijetno," je povedal v pogovoru s (trenerskim) kolegom Marijanom Pušnikom na stadionu NK Dravograd o strasteh, ki imajo v njegovem življenju prostor ob nogometu.
Mnogi vedo, da je bil Kek svojčas tudi glasbeni urednik. "Nisem imel kaj delati, imel sem dosti poškodb, devetkrat sem bil operiran. Takrat so rehabilitacije trajale še dalj časa, pol kariere nogometaša sem bil na berglah - imel sem strgane križne vezi, ahilovo tetivo. To je bilo verjetno tudi zato, ker sem bil vedno malo pretežek in rad sem igral mali nogomet na asfaltu, kar se v poznih letih pozna. Prijatelji so mi rekli, če bi muziko, ki jo imam doma, širše predstavljal. Sodelovati sem pričel na Radiu Slovenija, Radiu City, ampak to je bilo samo vmes, čeprav so mi še dolgo govorili, da sem trener didžej. Včasih sem res tako izgledal s kakšnimi bolj didžejevskimi odločitvami, muzika je bila pač del mojega življenja," je povedal nasmejani Kek, ki pravi, da je ob nogometu čas še za vse drugo.
S Pušnikom se zdaj lahko končno normalno pogovarjata, se je šalil selektor: "Ko sva sedela vsak na svoji strani, je bilo vedno napeto. Nogomet nas je zbližal, ostali smo prijatelji. Zdaj je tu prijetna družba, dva moja aduta, džokerja sta zraven mene na levi in desni strani. Prevzela sta vodenje NK Koroška Dravograd, kar me v teh težkih časih posebej veseli," je dejal ter se ozrl proti Marku Šulerju in Nejcu Pečniku.
Ko jih slišiš od trenerja, si mu pomemben
Kar nekaj besed so namenili svetlim časom, ki so jih Kek, Šuler in Pečnik z reprezentanco preživljali na svetovnem prvenstvu. Šuler je o Keku dejal, da je bil trener, kakršnega je potreboval. "Vsi trenerji so me dobro spoznali in preučili, kakšno roko potrebujem. Nisem bil igralec, ki bi ga morali božati, bolj kot ne so me morali bolj na trdo. Bil sem pripravljen poslušati marsikaj, ogromno sem se naučil. Imel sem občutek, da mi ljudje zaupajo, kar mi je v karieri ogromno pomenilo. V nogometu je eno tako pravilo: ko jih slišiš od trenerja, pomeni, da si mu pomemben, ko ti nihče več ne bo ničesar rekel, veš, da nekaj ne štima, da moraš nekaj spremeniti. Ko si starejši, to bolje razumeš. Doživeli smo lepo obdobje, mogoče celo nerealno glede na to, kako majhni smo," je povedal Marko Šuler, ki je lani zaključil s profesionalno kariero, zdaj pa je predsednik nogometnega kluba v Dravogradu.
Pušnik po svoje nor, Kek pa po svoje
"Kot trener Hajduka, ko sva bila z Matjažem nasprotnika, sem občutil, kako veliko spoštovanje je bilo na Hrvaškem do Keka kot trenerja in strahospoštovanje v Splitu do Rijeke," je povedal Marijan Pušnik. Korošec Roman Bezjak je bil najmočnejši člen v generaciji, ki je Dinamo vrgla s prestola, je pripomnil Matjaž Kek in dodal še o svojem rojaku v Splitu: "Že od takrat Hajduk ni v najboljši kondiciji, zato sem se čudil Marijanu (Pušniku), da je toliko zdržal in sploh šel dol, v tisti vročo, noro sredino, kjer se trenerji menjavajo skorajda mesečno." Drugače je bilo na Reki, ki je Mariborčana ustoličila med najboljšimi trenerji v regiji in kjer je preživel več kot pet let: "Rijeka je pustila posledice v moji karieri. Ni bila načrtovana, nismo se niti poznali, smo se pa dogovorili v petih minutah. In iz leta v leto je raslo. To je majhna sredina med Zagrebom in Splitom, ki je ubrala svojo pot in uspela." Kek je vesel, da je danes tam trener Simon Rožman, čeprav mu zagotovo ni lahko. "Marijan dobro ve, kako se je Slovencu prebijati skozi hrvaški nogomet. Čeprav danes že čutiš spoštovanje, da nismo nekaj brez zveze, eksoti," je dejal Kek. In se spomnil še dvobojev s Pušnikom. "Na Hrvaškem so bile to 'opasne' tekme, derbiji, šteli so več. A kjerkoli sva se srečala, tudi ko je bil v Celju, nikoli ni bil dolgčas. On po svoje nor, jaz pa po svoje, na koncu velika rivalstva dajejo tudi velika prijateljstva," je dejal Matjaž Kek.
Generacija SP 2010: Že na treningih so šli na nož
Tudi pri tisti generaciji ni vse teklo gladko, niso bili le petje, veselje in zabava, se spominja Kek, bilo je tudi dosti kreganja, krivih pogledov. "V nogometu niso samo zmage. Tisti, ki ne zna biti velik v porazih, dovolj samokritičen in objektiven, težko postane velik zmagovalec. Življenje me je skozi poškodbe in poraze naučilo razmišljanja. V vsakem trenutku sem verjel v ekipo, ki sem jo vodil, čeprav je včasih trajalo en čas. Tista generacija je bila karakterno neverjetna, držali so skupaj in bili na tak način mogoče celo boljši od fuzbalerjev svetovnega merila, za kar jih je nogomet nadgradil," razmišlja Kek. "Nisem nostalgik, ne gledam rad nazaj, a zdaj, ko so nas zaprli, so prihajali filmi - od vzdušja v avtobusu, slačilnic, kregarij. Šli so na nož, včasih so morali na treningih nositi ščitnike, tako so se tepli, niti slučajno, da bi kdo komu kaj pustil. Ravno tu vidim razliko od zdajšnjih generacij. Kdo mogoče misli, v reprezentanci je fajn, malo se veselimo, malo večerjamo in gremo igrat. Oni so držali skupaj," je povedal Kek.
Koroška zelena, napačna asociacija
Kek se je spomnil tudi časov, ko je gostoval v Dravogradu. "Tu ni bilo nikoli fajn igrati. V prvi ligi je bilo zame kot trenerja Maribora to eno izmed bolj neugodnih gostovanj. Vedno se je nekaj dogajalo, vedno je bilo na meji, nikoli nisi z veseljem prihajal v Dravograd, tu je bila doma ekipa s karakterjem. Gre tudi za karakter kraja, ta nepopustljivost," je pohvalil Korošce, čeprav je v petek pri njih videl tudi eno veliko napako. "Zdaj to moram omeniti ... Iz Krekove (ulice) sem, iz Ljudskega vrta, ko vidim toliko zelene barve, dobim kar malo napačno asociacijo," se je nasmejal Mariborčan.
"Držali so skupaj in bili na tak način mogoče celo boljši od fuzbalerjev svetovnega merila"
Obiščite spletno stran brez oglasov.
