Miha Dajčman
"Malo smo zakuhali prvenstvo," je bil po zmagi nad Olimpijo z 1:0 nasmejan 33-letni vratar Celja Matjaž Rozman. Kaj se mu ne bi smejalo, če je z ubranjeno enajstmetrovko v 72. minuti ekipo ohranil v vodstvu in še nekajkrat dobro posredoval. Ob koncu pogovora z novinarji pa je pokazal tudi drugačna čustva, s cmokom v grlu je povedal, zakaj je na tekmi kot edini igralec nosil žalni trak in komu je posvetil zmago.
Izkušeni vratar je med najstarejšimi v slačilnici Celja, a zato nič manj dostopen. Z vzkliki, ki jih je zdaj, ko so stadioni čisto prazni, še bolj slišati, usmerja soigralce, z nasmehom in objemi po tekmi jih nagradi. Da je pomemben člen ekipe, potrdi tudi trener Dušan Kosič: "Ob tem, da je Rozi vrhunski vratar, je tudi čudovit človek. Z nami je šel čez veliko stvari. Bil je tudi že pri izhodnih vratih. Pokazal je umirjenost, karakter, ki ga obožujem pri igralcih. Pokazal je stabilnost. Kaj naj rečem ... Je čudovita oseba tako v slačilnici kot zunaj nje. Presrečen sem, da se mu dogaja, kar se mu dogaja." Po veliki zmagi v Stožicah je med opravljanjem medijskih obveznosti v roke vzel mikrofon nacionalne televizije in samoiniciativno povedal, komu posveča zmago. Že pred dnevi je v pogovoru za Večer rekel, naj v objavo vključimo njegovo zahvalo preminulemu Herbertu Vabiču, ki ga je treniral pri Aluminiju. Po tekmi v Stožicah je s tresočim glasom pojasnil novinarjem, zakaj je kot edini nogometaš na desni roki nosil žalni trak: "Hotel sem se zahvaliti Herbertu Vabiču, trenerju vratarjev, legendi Maribora. Zahvalil bi se za vsak njegov nasvet in trening. Poklanjam mu to zmago, naj počiva v miru."
Vabič je bil njegov vzornik in trener, ki ga je vpeljal v članski nogomet: "Vrsto let je bil v Mariboru, treniral je velika imena, kot sta Marko Simeunović in Tomaž Murko. Spomnim se, da sem ga gledal po televiziji, ko je Maribor igral prvo ligo prvakov. Zelo sem ga spoštoval. V čast mi je bilo, da me je trenirala taka legenda."
