Bivalne enote in stanovanjske skupnosti so prihodnost oseb s posebnimi potrebami

V Zavodu za usposabljanje, delo in varstvo dr. Marijana Borštnarja Dornava so prvo stanovanjsko skupino oblikovali leta 1999, ko so prvim stanovalcem ponudili možnost bivanja v stanovanjskem bloku v Dornavi. Danes imajo dvanajst stanovanjskih skupin, kjer živi 66 stanovalcev, te pa je najti tako v Dornavi kot v stanovanjskih blokih na Ptuju, kjer imajo na Tratah tudi svojo hišo.

Pred meseci so se razveselili prve bivalne enote, kjer ta čas biva dvanajst stanovalcev. Življenje izven zidov zavoda za ljudi s posebnimi potrebami pomeni potrditev njihove odraslosti, avtonomije in zaupanja pa tudi večjo lastno odgovornost pri odločanju o sebi in stopanju v komunikacijo z okoljem pri zadovoljevanju osebnih potreb.

V Žabjaku so kot doma

Nataša Peračič je ena od dvanajstih stanovalcev, ki so se preteklo jesen preselili v novo bivalno enoto zavoda v Žabjaku pri Ptuju. "Sobo si delim s svojim fantom Markom in resnično nama je lepo, saj nas je tukaj malo. Človek sploh ne ve, da je v zavodu. Imamo zasebne in skupne prostore, tudi jedilnico s pogledom na ribnik in park, ki ga še urejajo. V manjši kuhinji si lahko tudi sami kaj skuhamo, pa si tako potem, ko pridemo iz službe - vsi delamo v VDC -, skuhamo kavo in kakšno rečemo, včasih tudi zapojemo in gledamo televizijo, tako kot je to pri vsaki hiši. Tukaj je tako kot doma, z vozičkom lahko pridem sama ven, na zelenico, zdaj pa grem s svojo spremljevalko malo v mesto," je ob srečanju povedala zgovorna Nataša, ki v zavodu biva že 40 let.

Bila je že v hiši na Tratah, a ko so jo povprašali, ali bi šla v nov dom, ni niti malo pomišljala. Delat hodi zdaj v manjše prostore VDC, ki jih urejajo kar v novem domu in kjer najraje oblikuje glino, riše ... In ja, Nataša zelo rada nastopa. ​Simona Lacko, profesorica defektologije, vodja službe za področje deinstitucionalizacije: "V našo novo bivalno enoto semkaj v Žabjak smo se preselili novembra lansko leto. Deluje pa v okviru našega zavoda tudi dvanajst stanovanjskih skupin, kjer skupaj živi od štiri do enajst stanovalcev. Tako ta čas zunaj zavoda biva 66 naših stanovalcev in prav vsi so zelo dobro sprejeli takšno izvenzavodsko možnost bivanja, zelo dobro se vključujejo tudi v okolje. Gre za sobivanje z okoljem, ki je dobrodošlo ne samo za nas, pač pa za vso skupnost. Povedati moram, da so nas ljudje v okolju, kjer živimo - imamo tudi stanovanja v blokih -, resnično dobro sprejeli. Morda je bilo pred leti - prva stanovanjska skupina je na Ptuju zaživela pred 20 leti - malo dvoma, ali bo sobivanje mogoče, a zdaj skupaj ustvarjamo resnično vsem prijazno zgodbo."

"Življenje v integriranih stanovanjih je model, ki mu želimo slediti in ga še razvijati tudi v prihodnje. Že kakšno leto pred prvo selitvijo na Ptuj smo manjšo stanovanjsko skupino oblikovali tudi v Dornavi, v enem od stanovanjskih blokov ob baročnem dvorcu. V resoluciji o socialnem programu socialnega varstva smo si na ravni države zastavili cilj, da bi do leta 2030 v bivalnih enotah ali stanovanjskih skupnostih zaživela vsaj polovica naših stanovalcev, in za naš zavod bi to pomenilo preselitev v manjše enote še vsaj sto stanovalcev," pravi Lackova. Dodaja, da tudi stanovalcem, ki ne bivajo v zavodu, zagotavljajo celostno obravnavo, vsi hodijo delat v VDC, imajo delovno in fizioterapevtsko ter vso ostalo strokovno obravnavo.

Kar zmorejo, naredijo sami

"Ljudje, tudi naši stanovalci, si želijo zasebnosti, individualnih obravnav, sami želijo narediti, kar zmorejo. V manjših skupinah je to zagotovo mogoče, a pri tem je treba povedati, da smo omejeni s kadri, še posebej nam primanjkuje negovalnega in medicinskega kadra in zato bo država morala resno razmisliti o novih kadrovskih standardih," dodaja Mojca Lenart, diplomirana medicinska sestra, ki vodi enoto v Žabjaku.

Novozgrajeno stavbo v Žabjaku si stanovalci Zavoda Dornava delijo z društvom Sožitje, urejajo tudi manjšo enoto varstveno-delovnega centra, kjer smo se srečali z Marijo in Lariso Laro, sostanovalkama, ki sta zadovoljni, ker se lahko kar sami z vozičkoma odpeljeta na delo. "Dobro nama je tukaj, zdaj, pozimi, in ko dežuje, je kar naporno nam vozičkarjem, saj brez tuje pomoči ne gre. A tukaj po našem novem domu se lahko zapeljeva kar sami. Imamo dvigala in dovolj široka vrata, da prideva kamorkoli," sta povedali, ko sta skupaj z varuhinjo Andrejo Kolarič hiteli z delom.

Da vlada v Žabjaku prijetna pozitivna energija, vedo povedati stanovalci, ki dodajajo, da ta čas sicer živijo v mehurčku domskega zavetja in se s kolegi iz Sožitja ne družijo kaj dosti. A takoj ko bodo vreme in epidemiološke razmere dopuščali, se bodo lahko družili tudi na zelenici pred svojim novim domovanjem.