Slavica Pičerko Peklar
Zvonko Križaj, Matevž Zoki II, je drugi princ ptujskega karnevala, ki je s svojim prinčevskim imenom posegel v rodbinske korenine, saj se je poimenoval po starem očetu Matevžu in po lastnem vzdevku Zoki. Z njim se je na Ptujskem prebudil zdaj že tradicionalni korantov skok. "Ni se začelo z mano, kje pa, a sam sem že kot otrok komaj čakal na svečnico, saj smo si v noči po 2. februarju fantje na vasi nadeli zvonce in stekli po vasi. Čarobno je bilo tisto oglašanje zvoncev, drugi so v roke vzeli dolge biče in udarjali z njimi v zimsko noč. S tem se je takrat začel pustni čas, pol stoletja bo že, kar nadaljujem tradicijo svojih prednikov," pojasni skromno.
Dolga leta je še kako z zanimanjem prisluhnil zgodbam o fašenku in z njim povezani tradiciji, ki so jih pripovedovali in jih živeli stari. "Zdaj sem jaz tisti, ki pripovedujem, in živim tako, da ta düh v nas ne bi šel v pozabo," dodaja Zoki.
Dolga tradicija korantov
Sicer se ukvarja z urejanjem krajine in vrtnarstvom. "Vse je povezano, en sam veliki krog, ko iz narave črpam energijo za to svoje poslanstvo, ki mi je bilo položeno v zibel. Oče Rudi je bil korant z Mestnega Vrha, Bolcarva babica se je iz Spuhlje omožila tja gor in ponesla s sabo še fašenk s Ptujskega polja in moj oče je s še nekaj koranti na najstarejši znani fotografiji povojnih korantov. Pri sedemnajstih mi je predal svoje medeninaste zvonce. Tiste, ki jih je prinesel kot doto v zakon, z njimi pa še špegl, stensko ogledalo, in spalnico. Zdaj je to njegovo zapuščino videti v našem družinskem etnografskem muzeju in včasih, ob prav posebnih priložnostih, si tiste korantove zvonce opaše tudi moj sin, Matevž," pravi.
Že leta je tudi med najbolj aktivnimi in prepoznanimi člani Folklorne skupine Antona Jožeta Štrafele Markovci. "Skupini sem se pridružil kot plesalec, šestnajst let sem aktivno plesal, obenem pa že sodeloval v skupini ženitovanjskih kopjašev. Z njimi sem zaplesal na kar tridesetih ptujskih karnevalih. Včasih sem bil prvi kopjaš, zdaj imam vlogo zadnjega, oba pa sta za ples kopjašev izredno pomembna. In moja garda, ko sem bil princ karnevala, so bili prav markovski kopjaši." Kot kopjaša ga poznajo po vsej državi in onkraj: "Kopjaši v svojem izvoru niso pustni lik, a brez nas ni pravega fašenka, tudi ne gostij. Svečano opravljeni z visokimi usnjenimi škornji in z belimi rokavicami ter v temni obleki, ki jo krasi trak slovenske trobojnice. S črnim klobukom in tremi ženitovanjskimi pušelci (šopki rož iz papirja), eden je na levi strani suknjiča, drugi na rokavu in tretji za klobukom, smo na daleč vidni. Ko pa zaplešemo in vržemo v zrak vsaj dva metra veliko ošiljeno kopje, potem mnogim, pa ne nam, zastane korak, tudi dih," razlaga. Kopje iz jesenovega lesa je okrašeno z vsaj sto pisanimi trakovi iz blaga in židano ruto.
Pustolovec, ki ohranja domačo tradicijo
Za Zvonka Križaja - Zokija se ve, da ga skozi življenje vodi prav poseben pustolovski düh, a česar se loti, naredi kar se da dobro, s čutom do tradicije, narave in soljudi, rad je v dobri družbi. Zadnje čase veliko časa nameni konjem: "Zdaj jih imamo trinajst, med njimi pa še enega osla. Tega smo pripeljali iz Šibenika, kjer sem srečal popotnika, ki je z njim prehodil Evropo, ob vrnitvi domov pa ga ni mogel spraviti na letalo. In je osel šel z mano." Kdaj je tudi princ na belem konju, saj ga je videti na različnih dogodkih, ko pokončno, kot to zna le možakar njegovih izkušenj, prijaha med obiskovalce ali se pripelje naokoli z belo kočijo in vpreženimi vranci. Brez njega ni rimske konjenice in ne rimskih poletnih iger na Ptuju, kjer ga je videti tudi na rimski kvadrigi.
