Slavica Pičerko Peklar
Ko po dolgih tednih takšne in drugačne osamitve sediva ob kavi v ptujski Pomaranči, od koder je čudovit pogled na veduto starega mesta, pravi, da za njim niso ustvarjalni meseci, kot bi morda kdo pričakoval, da se ni zakopal v delo niti ni samote iskal v ateljeju domače hiše v Slapah pod Ptujsko Goro, pač pa je tokrat bolj kot morda kdaj prej zaživel z družino, še najbolj s sedemletnim vnukom, ki z otroško radovednostjo stopa v svet barv in dedkovega ustvarjanja.
Prvič v Miheličevi galeriji
Za razstavo, ki je bila odprta sredi maja, je bilo vse nared že tik pred epidemijo, da bi z njo zaznamoval svojih 60 let: "Za mano je blizu 40 samostojnih in še več skupinskih razstav. Marsikje je bilo videti moja dela, a še nikoli v Miheličevi galeriji in resnično vesel sem, da zdaj razstavljam v tem prostoru, vodnem stolpu, mimo katerega že od vekomaj teče reka, kar daje prostoru prav posebno dimenzijo in slutnjo minljivosti."
Z mladimi v ptujskem CID-u
Samastur vsako leto februarja, letos je bilo že trinajstič, razstavi 22 svojih del v Centru interesnih dejavnosti Ptuj. V spomin na sina Matjaža, ki je zaradi nesrečnega alergičnega napada umrl pri komaj 22 letih. "Matjaž se je v CID-u družil s prijatelji, rad je odhajal tja. In ker mi je kot pedagogu popolnoma jasno, da mladi niso navdušeni nad obiskovanjem galerij, sem jim sklenil kanček ustvarjalnega sveta prinesti v njim domači prostor. Tako se je prva razstava kar nadaljevala. Zdaj je tradicionalna in odprtje te je za vse nas, ki se po mnogih letih še vedno srečujemo, posebno doživetje. Čas za spomine in čas, ko se z novimi sanjami in življenjskimi izkušnjami, zdaj so tisti fantje in dekleta iz Matjaževe mladosti že odrasli ljudje, zazremo v prihodnost."
Da se izpove, pove
Tačas, pravi, ni ustvarjalno razpoložen: "Kaže, da potrebujem nekaj premora, za navdih se ne bojim, po svoje se ga veselim in del mene komaj čaka, da se spet prepustim moči ustvarjanja. Potem ko sta me je poleg akrila na platno nagovorila les in glina ter sem odkril izrazno moč grafičnega ustvarjanja, je izzivov vse več." Že nekaj časa, razkrije, se daje z besedami. Piše pesmi, ki so bile pred nekaj leti prvič predstavljene javnosti na literarnem večeru v Majšperku. Upa, da jih bo nekega dne morda objavil v svoji pesniški zbirki. Za svojo dušo, da se izpove, pove.
Ali bo tudi na tak način kdaj nagovoril ljudi okrog sebe, še ne razmišlja. Morda, enkrat v prihodnosti, ko se bomo spet spraševali, kdo smo in kam gremo. "Enoznačnega odgovora ni. Zagotovo pa lahko rečem le to, da smo kot neskončni majhni delčki ali atomi neskončnega vesolja - tega prostora in časa -, ki v bistvu sploh ne obstaja in je le naša predstava, dobili občutek svoje pomembnosti in velikosti, čeprav bi se velikokrat kot posamezniki morali zavedati ravno nasprotnega - svoje neskončne majhnosti v neskončnem vesolju," je pred tremi leti, ko je razstavljal v ormoški grajski pristavi, razmišljal Gregor Samastur. In zdi se, kot bi bilo danes.
