Lovrenc na Pohorju: Gostilne, ki so se obdržale iz roda v rod

Gostilne so bile kraj srečevanj in srečanj in tako še zmeraj velja, zato se že težko pričakuje njihovo odprtje. Zgodovino gostiln v lovrenški kotlini je popisal upokojeni zdravnik, sicer ljubiteljski zgodovinar in publicist Franc Verovnik. V času Avstro-Ogrske in stare Jugoslavije jih je tukaj obratovalo okoli dvajset, kar je bilo glede na nekaj več kot tri tisoč prebivalcev veliko. Nekatere so obratovale daljši čas, druge so se obdržale nekaj let, le v gostilnah Kores v Puščavi in Maks (Urbanc) na trgu se je dejavnost iz roda v rod ohranila do danes.

V gostilnah ob glavni prašni makadamski cesti je bilo dobro poskrbljeno za lačne, žejne in potrebne počitka ali razvedrila: za furmane, ki so vozili les v Dravsko dolino, popotnike, romarje, predvsem pa za domačine. Po pripovedovanjih starejših Lovrenčanov so bile ženske v gostilni le izjemoma; v gostilno niso hodile na pijačo, pač pa iskat može, ki so pregloboko pogledali v kozarec.

Ker je bil uradni jezik nemščina, so imele tudi gostilne takšna imena. Na železniški postaji med Ruto in Mariborom so bile kar tri: Hotlova gostilna pri Hitlovem brodu čez Dravo, Bahnhofrestauration (Restavracija na postaji) in v hiši pri Krajcvirtu. Ob cesti čez prelaz Jodl je stala gostilna Lampreht, med vojnama imenovana Črešnik, v Puščavi, ob znameniti romarski cerkvi Device Marije, pa so se romarji okrepčali v gostilni Kresnik, ki je od leta 1910 do danes v lasti družine Kores. Na začetku naselja Kurja vas je stala gostilna Pri Založniku, v središču pa Gassnerjeva gostilna in pekarna. Le nekaj deset metrov najprej je bila gostilna Pri Kramerju in zraven nje Pri Šumeju. Na robu Kurje vasi sta bili še gostilni Pri Mauriču in Pri Autorju, ki jo je kasneje prevzel Jožef Novak, zato se je kmalu uveljavilo ime Pri Novaku.

Zbirališče zavednih Slovencev

Prva ob cesti v Spodnjem trgu je bila gostilna s trgovino Odrovo, na nasprotni strani ceste, kjer je danes pošta, pa gostilna Pri Jarmerju, po drugi svetovni vojni preimenovana v Krajevno gostilno. Nekaj metrov višje je bila že od leta 1856 Ratteyeva gostilna z mesarijo, ko jo je leta 1908 kupil Jožef Koder. Preimenovali so jo v Gostilno pri pošti, med domačini se je oprijelo ime po lastniku Kodru. Kot po različnih pisnih virih povzema Franci Verovnik, je gostilna v času pomladi narodov postala zbirališče zavednih Slovencev. V njej so organizirali razne kulturne in politične prireditve. Z mesarijo je bila odprta ves čas stare Jugoslavije in še po drugi svetovni vojni, nakar so najprej zaprli mesarijo, nato v 60. letih še gostilno, ki se je tedaj imenovala Planinka. V prvem nadstropju je bila po drugi vojni zasilna kinodvorana, dokler niso zgradili zadružnega doma. V 50. in 60. letih je bila za krajši čas v pritličju tudi slaščičarna.

V središču trga je bila že v času monarhije Gasthaus zur Taube (Gostilna pri golobu) Vinzenza Nowaka. Nekaj časa je bila tukaj tudi mesarija, kasneje pa še kegljišče. Kasneje jo je prevzel Maks Urbanc in od tedaj jo domačini poznajo kot gostilno Pri Urbancu.

Edini hotel podrli

Na začetku prejšnjega stoletja je bila v Gornjem trgu še znamenita gostilna Gasthaus zum Hirschenwirt, ki je že leta 1901 imela električno razsvetljavo. Zaradi kratkega stika je sedem let kasneje pogorela. Nato so zgradili enonadstropno stavbo, v kateri so imele sedež nemške organizacije in društva. Leta 1933 sta jo na dražbi kupila zakonca Alojz in Matilda Geratič in jo preimenovala v gostilno Pri Jelenu. V sosednji stavbi sta imela tudi svojo trgovino. Med drugo svetovno vojno je bila gostilna požgana. Po vojni so stavbo obnovili, jo dvignili za eno nadstropje in uredili v hotel, ki je bil znan v kraju in okolici, saj so v njem prirejali številna srečanja in veselice. Ta edini hotel, ki je bil kadarkoli v kraju, so leta 1985 zaprli, zaradi dotrajanosti pa ga leta 1991 podrli.

V neposredni bližini sta obratovala bife Pri Jegru in gostilna Pri Meršniku. Izven trškega jedra pa so bile še gostilne pri Šmelcerju, Banerju, Pernatu, Skačeju in Jodlu, ob potoku Slepnica pa gostilni pri Kopu in Grabenvirtu.

Najpomembnejši turistični in gostinski objekt v kraju je bilo znamenito klimatsko letovišče Pri Bitnerju, ki je nastalo leta 1894, ko je Karl Büttner preuredil poslopja nekdanje glažute in odprl Pension Büttner. Zaradi ugodne klime so sem prihajali gostje iz Avstrije, Srbije in Italije. Prebivali so v objektu, imenovanem Rdeča vila. Za njim so bili plavalni bazen, pokrito kegljišče in igrišče za tenis. Objekt je imel manjšo vodno elektrarno za lastne potrebe. K posesti so spadali še hlev s skladiščem, pralnica in gospodarsko poslopje z rastlinjakom. Verovnik omenja, da so v tej hiši bivali lastniki, v stari Jugoslaviji novi lastnik Andrejković, ki je moral zaradi judovskega porekla pobegniti pred Nemci. Med drugo svetovno vojno je bila v pritličju stavbe gostilna nemškutarja Podlipnika, po vojni pa je tovrstni butični turizem počasi zamrl in penzion, tedaj imenovan Pohorje, je postal navadna gostilna, dokler ga niso pred nekaj leti zaprli. Danes ostajajo le nostalgični spomini nanj, objekt pa je lovrenška "bodeča neža".