Naravovarstveni projekt Življenje traviščem je prinesel od znanja do druženja

Na kvadratnem metru ekstenzivnega travišča, kar pomeni, da je neintenzivno gnojen in ni prezgodaj ali prevečkrat košen, lahko najdemo kar 80 različnih živalskih in rastlinskih vrst. Gre torej za biotsko izjemno pestra območja in tako naravovarstveno izjemno vredna. Za njihovo ohranjanje so si prizadevali v okviru iztekajočega se petletnega projekta Ohranjanje in upravljanje suhih travišč v vzhodni Sloveniji ali krajše poimenovanega Življenje traviščem (Life to Grasslands). Vanj so bila vključena štiri slovenska območja, na katerih se soočajo s problemi zaraščanja, v Sloveniji je namreč kar 13 tisoč hektarjev kmetijskih zemljišč v zaraščanju, in opuščanja kmetijske rabe na eni strani in s problemom neustrezne kmetijske rabe na drugi strani – Kum, Pohorje, Gorjanci in Haloze. "Spomnimo se še, ko smo šli na sosednji travnik in smo mami prinesli pisan šopek. Zraven pa so bile še solzice. No, zdaj tega v dolini ne najdeš več. Najdeš še na delih, ki so težki za upravljanje oziroma za neko kmetijsko rabo," je stanje travišč pri nas ob končni predstavitvi petletnega projekta plastično opisala vodja projekta dr. Nika Debeljak iz Zavoda RS za varstvo narave, ki je skupaj s partnerji projekt izvajal.

Oprema in nova znanja

Primerno dolgoročno rabo suhih travišč so v projektu, v katerega se je vključilo 360 lastnikov kmetijskih zemljišč, med drugim skušali zagotoviti s čiščenjem zaraščenih površin in ponovnim uvajanjem trajnostne rabe teh območij - s košnjo, pašo ali oživitvijo visokodebelnih travniških sadovnjakov. Tako so preko projekta odstranili skupno zarast na 135 hektarjih zaraščenih kmetijskih površin in naknadno zagotovili trajnostno rabo na skupni površini 680 hektarjev vrstno pestrih travišč. "To je po mojem mnenju za področje Slovenije lepa številka. Sploh, če računamo, da gre za ljudi, ki so tako dobili neki nov zagon, ki so se odločili, da območja, ki so jih že zapustili, ponovno trajnostno rabijo in jih tako upravljajo tudi vnaprej," je prepričana Debeljakova.

"Zdaj imamo ovčke in ni tako veliko košnje kot prej, tudi finančno je ugodneje. Projekt nama je tako prinesel veliko, tudi znanje, ki ga prej nisva imela," sta zadovoljna Ana Sovinc in Danijel Vindiš, nova lastnika do nedavnega zapuščene manjše kmetije pri Podlehniku v Halozah, ki sta prejela tudi 31 sadnih dreves, ograjo za hektar in pol pašnika, postavila sta žuželnjak, udeležila sta se številnih delavnic, od žganjekuhe do predelave mesa, mleka in sadja. V sklopu projekta pa so odstranili tudi veliko zarasti na kmetiji.

Tudi Jože Kreže, ki se z ekološkim kmetovanjem pod Kumom v osrednjem delu Posavskega hribovja ukvarja že 20 let, sicer predvsem z rejo avtohtonega goveda in proizvodnjo ekoloških jagod, pravi, da je poleg nekaj pašne opreme in drevja v projektu pridobil predvsem veliko novega znanja: "Jaz poznam veliko ljudi okoli Kuma. Ampak po delavnicah lahko pridem do kateregakoli in imamo skupne teme. Tudi to druženje v projektu nam je veliko prineslo."
Za namen trajnostne rabe so tako v okviru projekta kmetom v neodplačno uporabo skupno predali pet gorskih in eno traktorsko kosilnico, en mulčer, več kot 110 kilometrov ograj za govedo in drobnico ter šest prikolic za prevoz živine med pašniki. Zagotovili so še zasaditev 41 hektarjev novih in obnovo 44 hektarjev obstoječih visokodebelnih travniških sadovnjakov, pri čemer so zasajali stare sorte, tradicionalne na posameznih območjih, ob tem so organizirali tudi številna izobraževanja.

Brez kmetov ni ohranjanja travišč

Prav konkretnost je po mnenju direktorja Zavoda RS za varstvo narave Tea Hrvoje Oršaniča tudi osrednja pomembnost tega projekta: "Na rastišču, za naravo, s človekom, konkretno sodelovanje med organizacijami, reševanje konkretnih problemov in rezultati so konkretno vidni." Ob tem je Oršanič poudaril nujnost skupnega reševanja nakopičenih okoljskih težav. "Ta projekt je bil v osnovi naravovarstven, a smo vsi skupaj enotno zagotavljali, da brez tega, da bomo na teh območjih zagotavljali kmetijstvo, ne moremo govoriti o naravovarstvu. Ker če ne bo kmetov na teh območjih, nima nobenega smisla govoriti o ohranjanju vrstno pestrih travišč. Zato smo v drugi fazi veliko aktivnosti namenili tudi izboljšanju ekonomičnosti in donosnosti posameznih kmetij," je pojasnila Debeljakova. Kmete so spodbudili k mreženju in pridelovanju produktov na kmetijah, pripravili pa so tudi osnovo za blagovno znamko, ki so jo poimenovali S haloških lazov ali S haloških bregov. Veliko poudarka so dali tudi izobraževanju mladih. Izjemen pomen sodelovanja pa je ob zaključku projekta izpostavil tudi Cvetko Zupančič, predsednik Kmetijsko-gospodarske zbornice Slovenije: "V zadnjih letih, od osamosvojitve naprej, je bilo nekako mnenje, predvsem na strani kmetov, da je zavod za varstvo narave tisti, ki ovira kmetovanje. In na strani naravovarstvenikov velikokrat pogled, da so kmetje tisti, ki onesnažujejo ali pa uničujejo okolje. Zaradi tega smo bili na zelo različnih bregovih. S takim projektom pa na koncu ugotavljamo, da smo si drug drugemu zelo potrebni."