V resnici ne vem, kako je ljudem, posebej pa žrtvam spolnih zlorab v katoliški cerkvi, prišlo na misel, da bi lahko vrh cerkve, ki se je zbral na srečanju, namenjenem razpravi o spolnih zlorabah duhovnikov, sprejel karkoli drugega kot leporečne izjave, nad katerimi so bili vsi, še posebej pa žrtve, razočarani.
Kaj pa so pričakovali? Da bodo krivci javno razkrinkani? Kaznovani? Ekskomunicirani iz katoliške cerkve? Kakšen “resnični ukrep” so imeli v mislih, ko so ga zahtevali?
S tem seveda nočem reči, da konkretni in odločni ukrepi ne bi bili na mestu. Ali da si takšnih ukrepov žrtve ne bi zaslužile. Ker bi si jih. Najmanj to.
Kar hočem reči, je nekaj drugega. Hočem reči, da bi bili takšni ukrepi v popolnem nasprotju z logiko delovanja katoliške cerkve. Katoliška cerkev je namreč institucija, ki iz več razlogov ne more in ne sme ukrepati zoper storilce spolnih zlorab.
Prvi razlog je dejstvo, da je katoliška cerkev izrazito domačijsko organizirana socialna skupnost. Njene člane povezuje skupni interes, ki se mu reče preživetje. In to skupno preživetje. Kot v vsaki domačiji je tudi v katoliški cerkvi ultimativni cilj njenega delovanja zagotoviti preživetje skupnosti. In to preživetje vsem članom. Tako kot v vsaki domačiji je tudi v cerkvi jasno, da posameznik lahko preživi samo kot član skupnosti. Če iz kateregakoli razloga ni več član skupnosti, ne more preživeti.
Cerkev kot domačija posrka ne samo vse svoje člane, temveč celotno njihovo življenje. Ne obstaja niti en del življenja duhovnikov, ki ne bi bil v domeni cerkve. To velja za vse vidike njihovih individualnih življenj. Vključno s seksualnostjo. Zato mora cerkev, čeprav tega ne sme javno priznati, zagotoviti tudi prostor za seksualnost svojih članov. In to neglede na to, da bi seksualnost morda najraje odpravila. Zradirala. Še posebej, ko gre za njene člane.
Sicer pa za domačijo ni nenavadno, da njeni člani prakticirajo nemoralno vedenje. Da recimo oče spolno zlorablja otroka. Toda zaradi nemoralnega vedenja domačija še nikoli ni izobčila svojega člana. Najmanj iz dveh razlogov.
Prvič zato, ker domačija vedno prakticira dvojno moralo. Eno moralo znotraj domačije za svoje člane. Za to moralo je značilno, da gleda skozi prste svojim članom, ki kršijo socialna pravila. Povsem drugačna moralna pravila in standarde pa ima domačija za nečlane. Nečlane praviloma ostro kaznuje za dejanja, za katera svojih članov ne kaznuje. Ali ob katerih raje gleda proč. Spolne zlorabe so taka tipična praksa, pri kateri gleda proč.
Frančišek le moralizira. Ne sme pa narediti nič. Zato tega tudi ni storil
