(BRANJE) Ni predaje

Moj delovni teden se je začel z 49. in 50. ponovitvijo Enci benci Katalenci, predstave, ki jo bolj ali manj redno izvajamo skoraj pet let, predstave za otroke in tiste, ki to še znajo biti. Bila sta dva dopoldanska termina, zato smo morali na prizorišče priti ob za muzičarje nespodobno zgodnji uri, ob sedmih. Na oder sem stopil prvi, nekaj minut pred dogovorjenim časom, pred svojimi katalenskimi soborci in pred tehniki Cankarjevega doma. Linhartova dvorana je bila temna in popolnoma prazna.
Oder je poseben prostor. Pustimo ob strani mistifikacije, navezave na obrednost ali občutke takšnih in drugačnih energij, ki naj bi ga napolnjevale. Poseben je, ker se na njem lahko zgodi tako rekoč karkoli, ker je prostor odprtosti, prostor možnega. In najbolj neposredno se te njegove dimenzije zavemo prav takrat, ko je prazen.
Ko sem stal v zatemnjeni dvorani in čakal na nekoga, da mi prižge luč, me je po nizu asociacij spreletel spomin na Bob leta, prireditev, ki sem se je udeležil dva dni prej. Pa ne zato, ker so si nekatera slovenska kulturna prizorišča po velikosti in arhitekturi podobna. Analogija se je začela pri praznini kot prostoru možnega. In ker se na praznem odru lahko zgodi tako rekoč karkoli, je šla svojo pot.
Večerovi Bobi so neke vrste onelinerji, morda ne v pravem, slovarskem pomenu besede, a vendarle. Gre za enovrstičnice, jedrnate domislice, ki ubesedijo nekaj bistvenega in s tem duhovito ali pa boleče zarežejo v tkivo stvarnosti. Ampak do tovrstnih izjav imam v resnici ambivalenten odnos, sodobni slog komunikacije nas namreč praktično sili, da svoje misli vedno bolj izrekamo samo še na ta način. Ali je razlog v pomanjkanju časa, zasičenosti z informacijami, omejenosti naše pozornosti ali miselni lenobi – to v bistvu ni pomembno. Tvit ima, podobno kot dobro zamišljen reklamni slogan, pač večji doseg kot debela knjiga. Je spektakularen in privlačen, lahko ga natisneš na majico in citiraš v nedogled. Vsega tega s poglobljeno analizo ne moreš početi.