Sodobnemu človeku najbrž ni treba poseči po slovarju, da bi preveril, kaj pomeni beseda katarza. Že res, da smo ta pomen od Aristotela naprej nekoliko razširili s pomena moralnega očiščenja predvsem s pomočjo umetniškega dela, zlasti tragedije in glasbe. Spraševanje, komu sta danes sploh potrebna kultura in umetnost, je del našega (vsaj slovenskega) vsakdana, zlasti, ko je treba ugotoviti, komu in kako globoko je treba zanju seči v žep. Danes doživljamo "katarzo" tudi s pomočjo drugih sredstev. Ali vsaj mislimo, da jo. Pa tudi moralno ni nujno, to naše očiščenje. Čeprav pogosto mislimo, da je.
Kako se je počutil sivolasi gospod v nedeljo pred desetimi dnevi pred svojo cerkvijo na Laffayetovem trgu v Washingtonu? Po maši v episkopalni cerkvi sv. Janeza, za lučaj oddaljeni od Bele hiše, če že moramo biti natančni. Ameriški mediji so pred cerkvijo prežali na posebnega državnega tožilca Roberta Muellerja, ki se je tisto nedeljo urejen, samozavesten, umirjen, v ženini družbi pojavil v javnosti prvič po tem, ko je pravosodnemu ministru Williamu Barru predal svoje slovito poročilo o preiskavi zoper predsednika Donalda Trumpa. Je gospod Mueller zadovoljen? V nedeljo je ustvaril tak vtis, novinarskim objektivom pa ni ušel napet izraz v četrtek zjutraj pred tem, ko je poročilo dejansko predal. Kakorkoli, od Barra je odvisno, ali bo javnost poročilo kdaj lahko brala v celoti, kratek povzetek pa je pri nasprotnikih predsednika Trumpa namesto katarze dosegel učinek razočaranja in nekakšne praznine.
"Veste, ljudje zmeraj iščemo krivce za okoliščine, v katerih smo se znašli," mi je v intervjuju pred leti v Moskvi dejal znani ruski zgodovinar profesor Andrej Zubov, veliki zagovornik "desovjetizacije" Rusije. "Razumem vzhodnoevropske države, da ne marajo Rusije, saj jim je bil svojčas komunizem vsiljen od zunaj. Kaj pa naj storimo Rusi? To smo si naredili sami." Rusi dilemo – če je to dilema – rešujejo tako, da ljudi, kot je profesor Zubov, potisnejo na margino. Pa čeprav zagovornik marsičesa, kar se zdi danes Kremlju sveto (tradicionalne vrednote, družina, pravoslavje …), je bil ob stolico na prestižni univerzi ruskega zunanjega ministrstva MGIMO. Tudi marsikateri Američan je naravnost upal, da se bo v Trumpovi zmagi leta 2016 pokazala jasna sled roke Kremlja. Morda bi bilo to zmago komu lažje prenesti, če bi še ob specifičnem volilnem sistemu, po katerem so elektorski glasovi prinesli zmago kandidatu, ki je dejansko dobil skoraj tri milijone glasov volivcev manj od protikandidatke, k triumfu pripomogla še država, ki je za mnoge Američane še zmeraj sovražnica ZDA številka ena. Ampak ne, Američani so si Trumpa izvolili kar sami. In karkoli si kdo o njem misli, veliko je možnosti, da bodo leta 2020 naredili nekaj podobnega.
Donald Trump slavi. Niti posebni kriki o lažnih novicah niso bili potrebni
