V Mariboru poka. Tokrat dobesedno. Županove lokacije — od lokalov do njegovega doma — so postale tarče napadov. Za zdaj z granitnimi kockami. In pirotehničnimi sredstvi. Vandalizem. Dan za dnem. Policija raziskuje. Župana zaenkrat še ne varuje. Menda ni nič jasno.
Župan po drugi strani daje jasne izjave. Da se ne boji. Da se ne bo dal ustrahovati. Da je očitno nekomu stopil na žulj. Da nekateri poskušajo preprečiti, da bi delal tako, kot je obljubil v predvolilni kampanji. Za dobrobit mesta. In meščanov. Transparentno. Da nekateri takega vodenja mesta nočejo. Da ga zato poskušajo ustrahovati. Ampak se ne bo pustil. Ne bo popustil. Ne bo odšel.
Navidez gre torej za spopad dobrega in zla. Svetlobe in teme. V katero se vmešava vandalizem. Kar naj bi policija preprečila. Ko bo, bo spet vse v redu. Župan bo varen. Njegova družina tudi. Lahko bo spet delal, kot je na volitvah obljubil. Problem bo rešen. Srečen konec.
Bojim pa se, da ne bo tako. Da je ta vtis, ki ga ustvarjajo tudi mediji, v resnici zmoten. In da bo konec, ki ni daleč in bo srečen, samo pravljica. Za lahko noč.
Razlog je preprost. Podobno kot še mnoga mesta je tudi Maribor žrtev postsocializma. Tako kot vsa socialistična industrijska središča je tudi Maribor doživel radikalno in kruto dezindustrializacijo. Ki seveda ni uničila samo industrije. Mesto je uničila tudi drugače. Uničila je mesto kot socialno delujoč sistem. Uničila je formalne institucije.
Brezposelnost mnogih nekoč zaposlenih je v mesto prinesla trajno revščino. In trajno krizo. Ne samo ekonomsko. Ampak tudi socialno. Politično. In moralno. Mesto je začelo delovati po domačijski logiki. Ki ne nagrajuje znanja. In strokovnjakov. Ampak članstvo v ustreznih domačijah. Če si član, preživiš. Če nisi član, ne preživiš.
Ni pomembno, kaj znaš. Ni pomembno, kaj si naredil. Mariborčani v Mariboru ne dobijo dela. Tudi če imajo mednarodne reference. Tudi če so strokovnjaki mednarodnega ranga. Maribor jih sploh ne zazna. Ker niso člani ustreznih domačij.
Hkrati pa o bistvenih življenjskih sferah v mestu odločajo ljudje brez ustrezne izobrazbe in znanj. O nagradah na področju kulture odločajo učitelji tehnike. Že desetletja nihče ne ve, kaj narediti s turizmom v mestu. Zgodovinske arhitekturne bisere Maribora okrašujejo z rezbarijami lokalnih umetnikov iz okolice.
Kot da je Maribor mesto, ki ga je vsebina dokončno zapustila. Ampak tisti, ki imajo položaje in moč, so povsem zadovoljni
