Adijo, kriza, pozdravljen, kapital! V nogometnem svetu se spet na veliko trguje. Najprej primer z Otoka, iz najbogatejše, če ne že kar najmočnejše lige na svetu. Na zmage še čaka, se pa je angleški Newcastle čez noč izstrelil med elito. Kar 500 milijard evrov težak sklad PIF, ki ga je za upravljanje državnega premoženja pred pol stoletja ustanovila Savdska Arabija, zdaj pa ga vodi kar kronski princ Mohamed bin Salman, je postal 80-odstotni lastnik črno-belih srak. In sprožil rajanje med navijači. Ob z nafto podmazanih milijonih in obetu ekspresne izstrelitve v druščino velikanov, kjer se članstvo ne potrjuje le s starimi, zaprašenimi lovorikami, so bili pristaši kluba iz St. James Parka pripravljeni spregledati vsa opozorila o sistematičnem kršenju človekovih pravic in druge alarme iz Savdske Arabije. Evforija je šla tako daleč, da je moral klub pozvati svoje privržence, naj na tekme ne hodijo našemljeni v oblačila v arabskem slogu. Še med navijači osovraženemu Miku Ashleyju, nekdanjemu lastniku Newcastla, se je smejalo, ko je bil posel sklenjen. Klub, ki ga je pred 14 leti kupil za 135 milijonov funtov, je v savdske roke predal za skoraj trikratnik tega zneska.{infobox-quote_full}177440{/infobox-quote_full}
Odbijmo nekaj ničel na koncu nakazila in se preselimo v naše konce. Tudi Olimpija je v teh dneh dobila novo vodstvo. Pa je bilo v Ljubljani precej manj evforično. Počakajmo nekaj tekem, a verjetnost, da bi se green dragons, najglasnejši navijači zeleno-belih, na tribuni v čast novemu predsedniku Adamu Deliusu pojavili v bavarskih irharicah ali njegove hrvaške partnerje, nove upravnike kluba, pozdravili z volnenimi kapami s pavjim peresom, je ekstremno majhna. Če so pred šestimi leti, ko je Izet Rastoder predal žezlo Olimpije Milanu Mandariću, pripravili zabavo na Prešernovem trgu, so tokrat raje kar vnaprej zaropotali, da igranja s klubom ne bodo dovolili.{api_embed_photo}720267{/api_embed_photo}
Italijani v Novi Gorici, Ukrajinci v Celju, Nigerijci na Ptuju … Dovolj pravljic o tujih botrih, ki so obljubljali šampionske naslove in ligo prvakov, naslednike pa pahnili v večletno sanacijo, se je izjalovilo na naših igriščih, da se dvomi, ali nove šefe Olimpije ženejo zgolj športne ambicije, razumljiv. Če ne že kar upravičen. Tudi Mandarićeva era v Stožicah je vse prej kot vzorčni model, kako z zasebnim kapitalom dvigniti slovenski klub. Že res, da je klub, ki je leta 2005 nastal na pogorišču stare Olimpije, pod komando srbsko-ameriškega poslovneža končno odprl vitrine, nižjeligaškim pokalom dodal še dva iz prve lige, a njegovo obdobje so zaznamovale tudi večne kadrovske čistke, hitre menjave trenerjev, polletni remonti ekipe in bolj ali manj polomi na evropski fronti. Številke, po stari slovenski športno-poslovni navadi seveda neuradne, sicer nakazujejo, da je vrednost Olimpije od Rastoderja do Deliusa zrasla za milijon evrov, a zdaj že nekdanji šef kluba Mandarić je moral glavnino petmilijonske kupnine prenakazati upnikom, ki so se nabrali v šestih letih.
Abramovičev, al nahjanov ali agnellijev, torej vlagateljev z neomejenimi resursi, pri nas ne bomo dočakali. Če se že kak klub odloči za (vsaj delno) privatizacijo, lahko kvečjemu računa, da ga bo v roke dobil kak podaljšek raznih agencij, ki ga bodo spremenile v izložbo svojih klientov, jim na robu EU iskale pot do večjih, močnejših lig, ali posojilodajalec, ki bo ljubezen do igre potrjeval obratno sorazmerno z višino obresti. Poštene injekcije se sicer nihče ne bi branil, celo v Mariboru bi po besedah predsednika Draga Cotarja o resni ponudbi prevzema razmislili, a velika večina slovenskih klubov raje dela na star, preverjen način, se za obstoj bori z iskanjem pokroviteljev, vložki staršev otrok, zaljubljenih v nogomet, igrišči in stadioni v občinski lasti, nekaj malega luksuza pa si privošči, ko kakšnega nogometaša proda čez mejo.{api_embed_photo}720280{/api_embed_photo}
Trg je premajhen, težave prevelike, kvaliteta preskromna, da bi naš nogomet zamikal resne, globalne igralce, potešil njihovo željo po prestižu ali jim spoliral na drugih področjih načeti imidž. Tudi resnega, dobičkonosnega biznisa se pod Alpami ne morejo iti. "V nogometu služijo igralci in menedžerji. Lastniki pa … V osmih letih nisem videl niti ene dividende," je lani, ko je bil na obisku v Mariboru, z lastno izkušnjo striktno poslovno smiselnost vlaganja v nogometne klube v naši regiji orisal Damir Mišković, predsednik in preko družinskega podjetja 70-odstotni lastnik hrvaške Rijeke.
V Sloveniji še kak korak zaostajamo za sosedi. Ne le zaradi zakonodaje. Popolno lastninjenje naših športnih klubov sicer ni mogoče, si pa lahko zasebniki po legalni poti zagotovijo večino v z društvom povezanem podjetju - FC Olimpija, d.o.o., je denimo lani imela za dva milijona evrov prihodkov, poslovno leto pa končala s 3,4-milijonsko izgubo, Športno društvo NK Olimpija Ljubljana pa se je čez leto, sodeč po uradnem računovodskem izkazu, prebilo le z dobrimi 180 tisočaki. Na papirju je naš nogomet za vlagatelje celo bolj odprt kot nemški, kjer prisegajo na skoraj sveto pravilo 50+1, ki včlanjenim navijačem zagotavlja soupravljanje kluba.
Pa je prva liga kljub temu daaaaleč od bundeslige. Arabske, ameriške, ruske ali kitajske milijarde niso predpogoj za uspešne zgodbe. Čakanje na dobrega botra z globokimi žepi slovenskega nogometa ne more rešiti, precej bolj smiselno je stik z razvitejšimi iskati z naložbami v temelje, v stroko, mladinske pogone, infrastrukturo … Ne mešetarjenje, le znanje, delo in jasna vizija lahko rešijo naše klube pred evropsko obskurnostjo. Tudi če na igrišču namesto d.o.o.-jev tekmujejo … društva.{api_embed_photo}720269{/api_embed_photo}
Obiščite spletno stran brez oglasov.
