Epidemična doktrina šoka

Pred dobrim letom, le nekaj dni po razglasitvi epidemije, sem zapisal, da je kriza priložnost in epidemija se je ponudila kot največja priložnost. Ko je prebivalstvo osredotočeno na krizo, je treba hitro, nenadno in v čim večjem obsegu izvesti gospodarske spremembe, ki sicer ne bi bile možne. Naomi Klein temu pravi doktrina šoka. In večina planeta je v šoku že več kot leto dni, pri nas pa je šok še nadgrajen z vlado Janeza Janše. Omejuje se demokracija in siromaši se prebivalstvo.{infobox-quote_full}161219{/infobox-quote_full}

Epidemija se po večini sveta omejuje s tako imenovanimi lockdowni in omejitvami ali celo prepovedmi poslovanja nekaterih gospodarskih dejavnosti, ne pa vseh. Nedvomni zmagovalec epidemije so finančne institucije in del trgovinske dejavnosti, predvsem tisti, ki je že pred epidemijo imel ves ali pa velik del prodaje organiziran preko spleta. Največjemu spletnemu trgovcu Amazonu se je zaradi epidemije prihodek v lanskem letu povečal za 38 odstotkov glede na leto 2019, dobiček pa potrojil. V številkah to pomeni, da je zaslužil dobrih 320 milijard evrov oziroma 88 milijard več kot leta 2019. Čisti dobiček je znašal 17,7 milijarde evrov. Največja ameriška finančna institucija JPMorgan Chase, ki je bila v ozadju neuspešne ustanovitve evropske nogometne superlige, je imela lani nižji dobiček kot leta 2019, "zgolj" 24,2 milijarde evrov. Vendar ne na račun prihodkov, ti so se namreč povečali za 3,9 odstotka.

Nova KBM, ki so jo prodali za 250 milijonov evrov, je po združitvi z Abanko, ki je bila prodana za 444 milijonov evrov, lani imela več kot 210 milijonov evrov čistega dobička. Kako nespametne so bile prodaje bank, pove dejstvo, da si je špekulativni sklad kupnino za Novo KBM že povrnil, za Abanko pa si jo bo v prihodnjih dveh letih. Reuters je celo poročal, da potekajo pogovori o prodaji banke madžarski OTP za približno milijardo evrov. Domačemu Mercatorju, trenutno v ruski lasti, so se lani prav tako povečali prihodki.

Ukrepi za zajezitev epidemije povzročajo intervencije držav na trgu. Prepoved nekaterih dejavnosti povečuje prihodke drugim, ki imajo zaradi tega nepričakovano in gromozansko prednost na trgu. S tem se ustvarja nelojalna konkurenca, kar je nesorazmerno povečalo dobičke enim in jih zmanjšalo drugim. Države se obnašajo, kot da ni motenj na trgu in ne posegajo v obstoječi sistem niti z razmislekom o pravičnejši prerazporeditvi prihodkov. Sicer s finančno pomočjo blažijo izpade prihodkov, vendar tektonske premike akumulacije kapitala le opazujejo.

Na izgubi so turizem, gostinska dejavnost in kultura oziroma prireditvena dejavnost. V nekoliko manjši meri še izobraževanje. O javnem izobraževalnem sistemu se ves čas pogovarjamo, popolnoma pa smo prezrli izobraževanja, ki temeljijo na plačilu udeležencev - konference, seminarji, tečaji in podobno. Največja poraženca protikoronskih ukrepov pa sta zagotovo nižji in srednji sloj. V dejavnostih, ki ne smejo delovati ali pa je njihovo delovanje močno omejeno, je namreč največ ljudi iz teh slojev. Višji sloj, ki ni odvisen od mezd, ampak prejema dohodke iz manj obdavčenih kapitalskih donosov, pa pridobiva. Finančne institucije ves čas nemoteno poslujejo.

Pri nas pa v ozadju vsakodnevnih vladnih škandalov in Janševih twitterskih prepirov s skoraj celotno državo in z mnogimi tujimi politiki, akademiki in novinarji poteka še dodatna razredna vojna. Tako nacizem kot boljševizem sta, kot je ugotovila Hannah Arendt, znotraj totalitarnega aparata vztrajno premikala dejanske centre oblasti. Tudi pri nas centri moči niso, kot bi morebiti kdo zmotno mislil, v državnem zboru, vladi ali ministrstvih. Ti so v vrhu SDS in skupinah brez odgovornosti. Najpomembnejši sta skupina Mateja Lahovnika in strateški svet Ivana Simiča.

Znotraj teh centrov moči nastaja nova zakonodaja, ki radikalno spreminja našo stvarnost. Dogaja se velikansko spreminjanje družbe in prerazporejanje prihodkov v korist peščice najbogatejših. Ker je velika večina državljanov zaposlena s cepivi, prepovedmi zbiranj, semaforji sproščanja ukrepov, odpiranji in zapiranji gostinskih lokalov, šol in vrtcev, porazno strategijo cepljenja in še marsičim, lahko centri moči mirno snujejo in skozi paraliziran državni zbor relativno brez upora spravljajo svoje predloge.

Zmedenost opozicije, ki je zaposlena s poslanskimi vprašanji, interpelacijami in referendumi, ji gre na roko. Ukrepi spreminjanja družbe so zvito zapakirani v protikoronske ukrepe, ki so z izgovorom reševanja življenj in delovnih mest potem kot celote potrjeni.

Tako so bogati že bili oproščeni davka na luksuzne avtomobile, obeta pa se jim še večji delež prihodkov skozi tako imenovano socialno kapico, kar ne pomeni nič drugega, kot da bodo najbolje plačani v državi imeli še več denarja. Med njimi ne bo razvojnih inženirjev, bodo pa prav vsi direktorji in člani uprav velikih gospodarskih družb. Po predlogu davčne reforme finančnega ministra Andreja Širclja se bo plača zvišala tudi 4323 posameznikom, ki so v najvišjem plačnem razredu. Če k temu prištejemo še bogato in v veliki meri nepotrebno deljenje dodatkov v času epidemije (ob objavi policijskih plač smo lahko videli, da najvišji policijski uslužbenci prejemajo tudi več kot 1000 evrov dodatka, nekateri zdravniki pa lahko vsak mesec kupijo nov avtomobil), je razumljivo, zakaj fiskalni svet opozarja na preveliko trošenje proračunskih sredstev. V evropskih skladih za okrevanje je res precej denarja. Če nam ga bo uspelo počrpati, ga bomo v skladu z našo prakso najbrž neracionalno porabili, nekaj pa ga bo neizogibno poniknilo.

Posledice bodo strahotne. Denar bo namreč treba vrniti. Ker je donosa iz državnega premoženja vedno manj, saj smo to večinoma že prodali, in ker se bogatim znižujejo davki, bosta na udaru nižji in srednji sloj. Simič je to že nakazal s predlagano višjo obdavčitvijo normiranih samostojnih podjetnikov. Vendar to ne bo dovolj. Pričakujemo lahko, še zlasti, če bi se dvignile obrestne mere, nadaljnji privatizacijski pritisk. Petrol in Telekom sta še v slovenski lasti, zavarovalnice tudi. Nato pridejo na vrsto železnice, Luka Koper in Dars. Pa celotno zdravstvo je še na razpolago.

Ko se bomo zbudili iz šoka, bomo ugotovili, da je družba predrugačena. Višji sloj bo bogatejši, mi pa revnejši. Še posebej bo na udaru srednji sloj. Izkušnje kažejo, da se v državah, kjer ta izginja, krepijo socialne napetosti. Torej lahko to pričakujemo tudi v Sloveniji. Najbogatejši si bodo lahko privoščili zdravje, za nas pa se bodo čakalne vrste neznosno povečale. Ko bo nekoč Janša sestopil z oblasti, bodo neoliberalni cilji peščice državljanov uresničeni in potem bo popolnoma vseeno, kdo bo na oblasti. Pot nazaj bo nemogoča, od tretjega sveta nas bo ločila le še geografija.