Načrtno uničevanje narodnostnih, rasnih ali verskih skupin. Tako slovar slovenskega knjižnega jezika definira pojem genocid. Ob nedavnem dnevu spomina na žrtve holokavsta je bila ta beseda večkrat uporabljena. Genocid nad Judi je dokazano zgodovinsko dejstvo, potrjeno s sodbami v nürnberškem procesu. Nekoliko manj znano je dejstvo, da je Hitlerjeva Nemčija izvajala tudi načrtni genocid nad evropskimi Romi. Turčija še vedno ugovarja obtožbi, da je izvajala genocid nad Armenci. Načrtni pokoli domorodcev v Severni Ameriki so prav tako zgodovinsko dokazani, prav tako tisti v Latinski Ameriki, o katerih Španci in Portugalci še vedno trdijo, da so samo širili krščanstvo in civilizacijo. Domorodci v sedanji Namibiji so morali čakati skoraj sto let, da so Nemci priznali genocid. Tudi po drugi svetovni vojni je bilo nekaj podobnih primerov, v Bosni in Hercegovini pa v Afriki in nazadnje v Mjanmaru, kjer se je morala zaradi suma genocidne politike nad ljudstvom Rohinga pred Meddržavnim sodiščem v Haagu in Združenimi narodi zagovarjati celo Nobelova nagrajenka za mir Aung San Suu Kyi.
Besedo genocid zelo pogosto uporabljajo tudi Italijani, še zlasti ob 10. februarju, dnevu, ki ga je pred leti rimski parlament razglasil za dan spomina na fojbe. Šlo naj bi za genocidno politiko jugoslovanskih komunistov nad italijanskim prebivalstvom v Istri, na Reki ter na območju Trsta in Gorice takoj po koncu druge svetovne vojne, v Istri pa tudi že prej, po kapitulaciji Italije in preden so ta predel zasedli Nemci.
Vsako leto je ob tej priložnosti kar nekaj prireditev, glavna je pri Bazovici, ob fojbi, kraškem breznu, v katerem je ugasnilo življenje še neznanega števila ljudi. Niti mešana, italijansko-slovenska skupina zgodovinarjev ni ugotovila natančnega števila. In tako se v italijanskih medijih pojavljajo številke, ki so nepreverjene, ampak vselej primerno visoke, da vzbujajo srh in bes. Pogosto, tudi letos, temu dodajajo množično izseljevanje Italijanov iz Istre po koncu druge svetovne vojne in te številke - omenjajo kakih 300 tisoč ljudi - prav tako prištevajo h "genocidu", čeprav preseljevanje, tudi ko gre za prisilno, ne ustreza zgoraj navedeni definiciji genocida. Nihče s to besedo na primer ne imenuje množičnega izseljevanja Nemcev iz predelov Poljske in Češkoslovaške.
Dejstvo, da so se po osvoboditvi na območju Slovenije in Hrvaške dogajali množični poboji, je znano. Nihče tega ne zanika. Veliko je razprav o vzrokih, tudi o dejavnosti žrtev med vojno, ni pa dvomov o tem, da je šlo prav tako za zunajsodne poboje. Dejstvo je, da je taka usoda doletela tudi prebivalce italijanske narodnosti; nekateri so bili nasilni fašisti, drugi morda nacionalisti, zagotovo pa so bili med ubitimi tudi nedolžni ljudje. Tega danes v Sloveniji nihče ne more zanikati, gre pač za zgodovinska dejstva, obžalovanja vredna, pa vendar dejstva. Žalostno je sicer, da se Slovenija ni sposobna otresti političnega izkoriščanja teh dogajanj in jih prepustiti zgodovinarjem, ampak te teme tokrat ne bom obravnaval.
Povrnimo se torej h genocidu in letošnjim dogajanjem ob fojbah. Bilo je napeto, spet v duhu etničnega čiščenja, celo predsednika italijanske republike Sergia Mattarello je zaneslo in ga je omenil kot zgodovinsko dejstvo, pri čemer je takoj poudaril današnje "mirno in prijateljsko sožitje Italijanov, Slovencev in Hrvatov, združenih v Evropi in v mednarodni skupnosti". Seveda je dogodek izkoristila skrajna desnica, tokrat z žaljivimi transparenti, ki so jih njeni pripadniki ponoči nalepili na nekatere slovenske kulturne domove na Tržaškem, pa tudi s prisotnostjo liderjev italijanske desnice, Mattea Salvinija in Giorgie Meloni, na bazoviški komemoraciji. In desnica je imela dostop do mikrofona ob burnih aplavzih, medtem ko je bil predstavnik levosredinske vlade, minister Federico D'Inca, deležen negodovanja in tudi nekaj žvižgov.
Vendar je treba opozoriti na neko novost. Predsednik odbora za počastitev žrtev fojb, tržaški odvetnik Paolo Sardos Albertini, je v svoj nagovor vpletel trditev, da so "na oltarju rdečega nasilja po končani vojni žrtvovali tisoče Italijanov, desettisoče Slovencev in stotisoče Hrvatov". Seveda, o številkah se lahko pogovarjamo, o tem, katere so prave, se verjetno ne bomo nikoli dogovorili, ampak ta trditev postavlja povojna dogajanja v drugačno luč: šlo je za politične čistke, vsega obsojanja vredne, ampak ne za genocid. In ne verjamem, da se je Albertiniju zareklo.
Pa še nekaj. V nekaterih medijih, tudi na državni radioteleviziji, in celo v poslanici predsednika republike so se letos pojavili namigi na grozote dvajsetletnega fašističnega obdobja. V mili obliki, pa vendar. Ob vztrajanju pri trditvah, da so Italijani dobri ljudje, s katero Italija za grozote druge svetovne vojne bremeni zgolj naciste, se torej ponekod pojavljajo navezave na celovito zgodovinsko obdobje, ki sega od konca prve svetovne vojne do dogajanj po letu 1945. Natanko tisto, kar Slovenci v Italiji trdijo že ves čas. Nihče ne zanika fojb, vendar jih je treba pravilno umestiti v niz dogajanj, 25 let trajajočih grozodejstev, kot zadnje poglavje preganjanja, trpljenja in zločinov. Res je čas za to, kajti vsi mrtvi so vredni spoštovanja. Predvsem pa je vredna spoštovanja žalost svojcev in potomcev tistih, ki se niso vrnili domov.
