Melita Forstnerič Hajnšek
Kaj vse prinese v okolje ena stoletnica, razmeroma kratko obdobje slovenskega Maribora in njegovega gledališča. Vse mestotvorne inštitucije zračijo zatohle spominske sobane, brskajo po svojih podstrešjih, iščejo (ne)vidne dediščine in povezave z edinim teatrom v mestu. Kot da samo še okrogle obletnice prebudijo v nas zanimanje za preteklost, nas nekako združijo in organizirajo v spominjanju, raziskovanju, grajenju mostov med tem tukaj in onim nekoč. In za generacije, ki smo utelešenje tega prenosa, ker smo še živeli z mnogimi, ki jih ob jubilejih obujamo, je idealiziranje neizbežno. In ni zmeraj pravično. Vem.
Za nostalgične, patetične melanholike nas pogosto upravičeno razglašajo generacije, ki niso nosile knjig v živi verigi iz stare v novo univerzitetno knjižnico. Ki niso poznale mosta vzdihljajev, po katerem so igralci leta hodili na oder čez ogromno gradbeno jamo novega gledališča. Ki niso ob treh zjutraj čakale na ciklostilno izdajo novega borštnikovskega biltena, v katerem nam je Mirko Lorenci objavljal prve nočne intervjuje in celo nekakšne uvodnike.
Idolatrija je iz mode, intelektualizem ni več seksi in tudi obujanje preteklosti, če ne bi bilo številk, bi najbrž že izumrlo
