Vsak izkušeni uradnik vam bo znal povedati, da se v birokracijah največje krize najraje dogajajo v petek popoldne, ko ljudje že začnejo sanjariti o vikendu. Gotovo je čez to uradniško prekletstvo bentil tudi Bernhard Loesener, načelnik oddelka za rasno zakonodajo v notranjem ministrstvu tretjega rajha, ko ga je 13. septembra 1935 poklical sam firer in mu naročil, naj mu v 24 urah pripravi tekst zakonov o zaščiti nemške krvi in časti. Hitler se je odločil, da bo novo zakonodajo predstavil že tisto nedeljo na nacističnem shodu v Nürnbergu, zato se je Bernhard moral posloviti od načrtov, da bi konec tedna preživel v veseljačenju in razbijanju izložb judovskih trgovin s kolegi z ministrstva, ampak je moral zavihati rokave in pripraviti akte, ki so uzakonili rasno diskriminacijo in milijonom Judov odvzeli državljanstvo in človeško dostojanstvo. Da bi se ta pravila, kasneje znana kot Nürnberški zakoni, lahko učinkovito izvajala, je bilo seveda treba tudi določiti, na koga se nanašajo. Tako smo dobili čistokrvne Jude, poleg njih pa tudi mischlinge prve in druge stopnje, torej judovsko deco ali deco judovske dece iz mešanih zakonov, s pol oziroma četrt judovske krvi. Vodilni "strokovnjaki" za rasno diskriminacijo v tretjem rajhu so sicer na hitro spisane zakone precej kritizirali. Nekaterim so se zdeli premalo znanstveno utemeljeni in preblagi, še posebej, ko je šlo za mischlinge. Ti naj bi bili še nevarnejši od čistokrvnih Judov, ker naj bi znali svoje judovske rabote opravljati z dozo arijske učinkovitosti. Hitler sam je bil z zakoni zadovoljen, saj so, kot so potrdili tudi kasnejši dogodki, v celoti dosegli svoj namen, namreč ustvariti sovražnike naroda. Hitler je nekoč sam priznal, da če Judje ne bi obstajali, bi se jih morali izmisliti. Nič ne združuje bolj kot skupno sovraštvo.
