Zdaj smo lahko malo prevzetni in rečemo – saj smo vedeli. Dirko po Franciji smo letos obiskali v prvem delu, na transverzali od Bretanje do Alp, kjer smo že dobili odgovor, kdo bo novi zmagovalec kolesarskega spektakla brez primere, da bo to stari prvak Tadej Pogačar. Zato smo po Albertvillu le še spakirali in se vrnili v domovino.
Neponovljivi so in nepozabljeni bodo trenutki s prve alpske etape, ko so slovenski navijači strateško zavzemali mesta na prelazih Mont-Saxonnex, Romme in Colombiere, da so imeli naši štirje mušketirji podporo - brez pomislekov lahko zatrdimo, da primerljivo Francozom – po celotni trasi. Deževalo je, bili so premočeni, od mraza trepetali, ker so v gore tudi oni pedalirali, a ko je naš šampion mimo pihnil kot kraška burja, se je temperatura v sekundi dvignila do vrelišča, množica je od navdušenja eksplodirala in norela.
Malo evforije in norije ne škodi
Večja je bila za njim luknja, več jih je padalo v ekstazo. Rumena majica je naša in bo ostala do Pariza, ni bilo več dvomov! Pogačar je razmontiral karavano na prafaktorje in po 107. dirki po Franciji osvojil še 108. In bi lahko še 109., 110. … Španija ima Miguela Induraina, Francija Bernarda Hinaulta in Jacquesa Anquetila, Belgija Eddyja Merckxa, Sloveniji pa pripada sedanjost in prihodnost s Tadejem Pogačarjem! In da ne pozabimo borbenega Mateja Mohoriča, nesrečnega Primoža Rogliča, delavnega Luke Mezgeca in še koga, mala podalpska država je na vrhu sveta! Pa čeprav nimamo dvajset, štirideset profesionalcev, ampak jih preštejemo na prste na rokah.
Malo evforije in norije ne škodi, sploh v časih, ki jih narekujejo omejitve, prepovedi, distanca, ko se preštevamo, ali si za ali si proti. Če kdo kaj vpraša, smo vsi negativni in vsi za! Športniki nas spet rešujejo, povezujejo, zbližujejo, dvigujejo in taki jurišamo proti Tokiu. Zagotovo nas čaka lepo poletje, če se le ne bomo ukvarjali (samo) s tem, ali nas bodo (oziroma kdaj nas bodo) spet "dol zaprli".
A pot do uspeha seveda ni avtocesta, za junaškimi podvigi je ogromno znoja in krvi, nadčloveških naporov in preskakovanja ovir: ne sprejmejo vsi šampionov z odprtimi rokami. Sploh ne kolesarskih, nad tem športom še vedno bdi temačna zgodovina, ki v Franciji vsakič skoči iz omare. Laži Lancea Armstronga in cele njegove generacije še danes niso pozabljene ne odpuščene. In prav je, da dejanja pelotona ostajajo pod drobnogledom, saj iskanja bližnjic ne kolesarstvo, ne drugi športi, ne človeštvo nikoli ne bo očiščeno. A če so sumničenja javnosti še razumljiva, bi lahko vsaj ustanove nadzora in pregona delovale manj v skladu s šušljanjem in tako rekoč gverilsko. Policijske racije brez realnih osnov in posledično rezultatov sodijo bolj v neke druge čase in kraje, z napihovanjem mišic nihče ne pridobiva ugleda in verodostojnosti. A nekaj pozitivnega je tudi v tem, Slovenija je ob Pogačarju zaradi jeznega Mohoriča postala zmagovalka letošnjega Toura v vseh pogledih.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
