(KONTRA) Nekoč boljši od Češke, danes na razprodaji: Kje se je zalomilo?

Vedeti moramo: ob koncu socializma je bila Slovenija veliki up postsocializma. Ne samo politično in socialno, zaradi svoje že realizirane vesternizacije v času socializma. Ampak tudi ekonomsko: Don Kalb leta 2002 tako zapiše: “Največji ekonomski uspeh v Srednje Evropi je Slovenija, ki je do leta 1999 dosegla skoraj dvakrat višji BDP na prebivalca kot naslednja najuspešnejša država Srednje Evrope, Češka republika.”

Ja, danes se to sliši kot znanstvena fantastika: bili smo boljši od Češke! Zdaj je seveda že leta drugače. Češka, pa tudi druge postsocialistične države so nas dohitele in prehitele. Nas kupujejo. Tako so v tujih rokah praktično vsa nekoč uspešna in prestižna podjetja. Tista, ki niso propadla. Z nekaj izjemami. Krka je tak primer.

Kje se je torej zalomilo? Zakaj smo iz uspešne postsocialistične države, države zmagovalke, postali država poraženka?

Tranzicija in tranzitologija

Odgovor na to vprašanje bi lahko strnili takole: prvič, stavili smo na tranzicijo in tranzitologijo — kar je bila napačna stava —, in drugič, nismo razumeli, upoštevali in v svojo korist uporabili lastne zgodovinsko vzpostavljene socialne in kulturne tirnice. Kombinacija obojega je bila smrtonosna.

Vemo, kje je danes Slovenija. Država na razprodaji. Država, ki na lestvici korupcije pada v družbo najbolj problematičnih držav. Država, ki je med kovidom tolkla neslavne rekorde. Država, v kateri so celo evropski poslanci na kratkem obisku opazili notranjo razklanost. Država, v kateri se skuša omejiti ali celo odpraviti neodvisno sodstvo. Kolikor je sploh obstajalo. Država, ki omejuje neodvisno delo novinarjev. Država, ki namerava odkupiti lastne turistične kapacitete in jih nato dokapitalizirati, da bi jih potem nazaj prodala tujcem. Država, ki je sumljivemu skladu prodala edinega slovenskega letalskega prevoznika, ker ga ni hotela izvleči iz rdečih številk. In ki bi zdaj za bistveno več denarja, kot bi jo stala rešitev Adrie Airways, rada ustanovila novega letalskega prevoznika. Itd. Ipd.

Skratka, Slovenija je država, ki dela neumnost za neumnostjo. Država, ki je izgubila orientacijo. Država, ki je izgubila prednost. In za katero je postsocializem velik poraz. Fiasko. In to neglede na to, kaj o tem pravijo vladajoči politiki. Ki seveda ne smejo in ne morejo govoriti resnice. Če ne zaradi drugega, pa zato, ker bi se pri tovrstnem govorjenju jasno postavilo vprašanje njihove krivde. Osebne. In skupinske.

Copy-paste

Že res, da so na tranzicijo in tranzitologijo stavile tudi druge postsocialistične države. Je pa res tudi, da so se hitro streznile. Streznila jih je netranzitološka postsocialistična realnost. Teza o tranziciji je namreč predpostavljala, da bodo nekdanje socialistične države s prevzemom zahodnih institucij in praks — predvsem ekonomije prostega trga in zahodnega tipa demokracije — zelo hitro, v nekaj letih postale uspešne zahodne kapitalistične države.

Vodilno vlogo v teh pričakovanjih je imela prav Slovenija. Pričakovana je bila najhitrejša in najuspešnejša pretvorba iz socializma v kapitalizem zahodnega tipa. Kar pa se ni zgodilo. Ne pri nas. Ne kjerkoli drugje. A še posebej ne pri nas.

Antropologi postsocializma so tranzitološki fiasko v postsocializmu naštudirali precej natančno. S tem v zvezi so ugotovili nekaj reči, ki so ključne za razumevanje tega, kar se je Sloveniji zgodilo v zadnjih tridesetih letih.

Prvič, ugotovili so, da mehanični copy-paste prenos zahodnih institucij in praks v nekdanje socialistične države ne proizvaja uspeha, ampak neuspeh, celo krizo. To pa zato, ker zahodne institucije in prakse niso usklajene niti z lokalno kulturo niti z lokalno zgodovino, ki določata, kako posamezniki v konkretnih situacijah ravnajo. Kako konkretne situacije razumejo, kako konkretne situacije vrednotijo. Kaj se jim v konkretnih situacijah zdi zaželeno. In kaj ne. Kaj dobro. In kaj slabo. Itd.

Ljudje v spremenjenih situacijah ne ravnajo v skladu s pričakovanim spremenjenim ravnanjem, ampak tako, kot so ravnali v preteklosti. Kot so ravnali vedno. S tem zazeva prepad med vedenjem ljudi in med tem, kako ljudje situacijo razumejo. Ta prepad se poglablja, če vztrajamo pri tem, da je treba vedênje ljudi prilagoditi novim razmeram.

Pri tem že tri desetletja vztraja Slovenija. To vztrajanje vsebuje ključno nerazumevanje. Namreč, da se vedenje ljudi spreminja počasi. Laže in hitreje je mogoče spremeniti institucije. Zato je treba institucije prilagoditi obstoječemu vedenju ljudi. In ne obratno. Tega v postsocialistični Sloveniji ni doslej razumel še nihče, ki odloča.

Big bang

Druga ključna napaka tranzitologije je pričakovanje, da bodo spremembe v vsaj dveh ključnih sferah družbe — torej v ekonomiji in politiki — avtomatično povzročile spremembe v vseh drugih sferah. To pa se ni zgodilo. Nikjer. Tudi v Sloveniji ne.

Postsocializem potrjuje teorijo, po kateri je izpostavljanje enega ali dveh dejavnikov v družbi, s katerima je mogoče pojasniti vse ostalo, napačno. Tako je Franz Boas na začetku 20. stoletja trdil, da vsaka družba in kultura vzpostavi unikatno kombinacijo pomena različnih dejavnikov v razumevanju konkretne družbe v konkretnih zgodovinskih obdobjih. To kombinacijo je treba razumeti, če hočemo razumeti konkretne družbene procese.

Tega stališča tranzitologija ni nikoli razumela. Stala je na logiki ekonomskega determinizma, ki mu je dodala še nekaj politike. Torej: treba je spremeniti tip ekonomije, ta sprememba pa bo s seboj prinesla vse druge spremembe. To se seveda ni zgodilo. V nobeni postsocialistični družbi. Še posebej ne v Sloveniji. 

Tretja napaka je bila ideja, da je Zahod model oz. recept za postsocialistične družbe. Resnica je drugačna. Kot je zapisal že Chris Hann leta 2002: “Predstavljati si, da globalni kapitalizem ponuja univerzalno zdravilo ali univerzalno moralno merilo, je arogantno in kratkovidno.”

In četrtič: tranzitologija je stavila na možnost hitre spremembe iz družbe enega tipa v družbo drugega tipa. Tranzicija spada v skupino tako imenovanih big bang družbenih teorij. Antropologi postsocializma pa so ugotovili, da big bang pri družbenih spremembah ne obstaja. Vse družbene spremembe so postopne. Tudi zato, ker so določene z lokalno zgodovino. In z lokalno kulturo. Torej z lokalno preteklostjo. Ki je ključni dejavnik pri določanju poteka družbenih sprememb. Tudi postsocialističnih.

Nadaljevanje in konec jutri.

Dr. Vesna V. Godina je antropologinja, izredna profesorica antropologije na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Mariboru.