Težnja, da vsako življenjsko izkušnjo doživljamo kot neprecedenčno in unikatno, je morda človeška, vendar lahko vodi v improvizacijo in ponavljanje napak iz preteklosti, iz katere bi se lahko - če je ne bi tako zagnano presegali - veliko naučili in si prihranili marsikatero tegobo. Zgodovina se ne ponavlja, je dejal Mark Twain, ampak se rima. Ne replicira se v identičnih pojavnih oblikah, ker na sorodne dogodke, kot so na primer epidemije nalezljivih bolezni in njihove posledice, vplivajo skozi čas spreminjajoče se družbene in druge okoliščine, je pa vendarle fascinantno, kako se nekateri vzorci obnašanja - tako med posamezniki kot v družbi - trdovratno ponavljajo in preživijo kot mutiran virus, ki vedno znova najde pot, da premaga imunski sistem našega domnevnega prosvetljenskega napredka. To je eno od sporočil iz knjige Poguba (Doom), britanskega zgodovinarja Nialla Fergusona, profesorja na stanfordski univerzi, o zgodovini katastrof, od tistih, ki so prispevale k padcu zahodnega rimskega imperija, pa do covida-19.
Knjigi se sicer pozna, da je bila napisana konec lanskega leta, torej v času pandemije, ki še kar traja. Poizkus pisanja zgodovine sedanjosti prinaša določena tveganja. V zaključku avtor pravi, da tokratna pandemija po vseh znakih ne bo dosegla razsežnosti, ki bi jo uvrstile na to listo dvajsetih največjih epidemij od začetka pisane zgodovine, torej tistih, v katerih je umrlo več kot 0,05 odstotka svetovnega prebivalstva. Po mojem hitrem izračunu smo danes že na tej listi. Fergusonov optimizem temelji na zaupanju v učinkovitost omejevalnih ukrepov in (v času pisanja) skorajšnjo dostopnost do cepiva. Zdi se, da je pri tem pozabil na lastno lekcijo o pomembnosti učenja iz preteklih izkušenj. Zgodovina nas uči - in njegova knjiga ponudi vrsto zelo slikovitih primerov -, da sam obstoj racionalne rešitve v krizi še ne garantira takojšnjega racionalnega in učinkovitega odgovora, ne s strani politike ne množic.
Nalezljive bolezni so stalnica zgodovine človeštva. Davek je pogosto bil takšen, da si ga v današnjih razmerah težko predstavljamo. Kuga je v srednjem veku pomorila več kot tretjino Evropejcev. Vse do sredine devetnajstega stoletja odgovor na nevarnost ni temeljil na znanosti, ampak predvsem na inteligentnem opazovanju in zaključkih glede širjenja bolezni. Večino od omejevalnih ukrepov, ki so bili od lani po svetu uvedeni kot odgovor na epidemijo, so poznali že v srednjem veku. Do zadnjih podrobnosti. Karanteno so najprej uvedli v Ragusi, današnjem Dubrovniku, ime, po katerem jo poznamo še danes, pa je dobila v Marseillu, ko so jo po navdihu iz Biblije podaljšali s štirinajst dni na štirideset. Srednjeveški oblastniki so zapirali meje in uvajali socialno distanciranje. Tudi PCT-ukrep je veljal stoletja pred izumom tako cepiv kot testiranja. V italijanskem mestu Ferrara je bilo gibanje omogočeno zgolj tistim, ki so imeli potrdilo o tem, da so zdravi (fedi di sanita). V Firencah so mestne oblasti tistim, ki so zboleli ali zaradi epidemije niso mogli opravljati poklica, dostavljale hrano in zdravstveno oskrbo na domu. To je približno tako, kot če bi v času covida-19, na primer, država ljudem, ki so v izolaciji, izplačevala nadomestila, zato da ne bi hodili v službo in okužili sodelavcev. Tudi trpljenje gostincev in kulturnikov v času epidemije ni od včeraj. Izbruh kuge leta 1665 v Londonu je pripeljal do prepovedi vseh "predstav, plesanja z medvedi, iger, petja balad, borilnih športov in drugih razlogov za zbiranje ljudi kot tudi javnih pojedin in razgrajaškega popivanja v gostilnah".
Nedostojne in popolnoma nesprejemljive so tudi primerjave "krivic", ki naj bi se godile antivakserjem, z zločini nad judovskimi žrtvami holokavsta
Ukrepi proti kugi so, tako kot danes pri covidu-19, naleteli na različen odziv. Nekateri so jih zavračali v imenu vere. Eno od najbolj razposajenih gibanj so bili bičarji. Skupine možakarjev so hodile od mesta do mesta, kjer so se postavili v krog, tolkli po hrbtu z biči, na katerih so bile kovinske osti, in se metali po tleh. Gibanje je temeljilo na prepričanju, da lahko zgolj z mučeništvom ustavijo božjo kazen. V času romanja, ki je trajalo triintrideset dni in pol, se bičarji niso umivali, brili, preoblačili ali spali v posteljah. Bivakiranje na javnem prostoru in čudaško obnašanje v skupini kot odgovor na epidemijo torej tudi nista od danes. Poleg mučeništva in metanja po tleh so se nekateri bičarji boja proti kugi lotevali tudi z napadi na Jude. Brutalni masakri judovskih prebivalcev so se sredi štirinajstega stoletja zgodili v Frankfurtu, Mainzu, pa tudi v Strasbourgu, kjer živim. Antisemitizem in teorije zarote so del zgodbe o epidemijah že stoletja in tudi danes je v anticepilskem diskurzu na družbenih omrežjih zelo pogosto mogoče zaslediti antisemitske meme glede tistih, ki naj bi povzročali bolezen in služili na njen račun. Nedostojne in popolnoma nesprejemljive so tudi primerjave "krivic", ki naj bi se godile antivakserjem, z zločini nad judovskimi žrtvami holokavsta. Nikakor ne trdim, da so vsi anticepilci tudi skrajneži in antisemiti, je pa verjetno prav, da vedo, v kakšni družbi počnejo to, kar pač počnejo.
Razvoj znanosti, predvsem glede vzrokov za nalezljive bolezni, je nekoliko spodnesel verske teorije o nastanku epidemij, a to je ustvarilo pogoje za razmah drugih iracionalnih teorij in ekstremnih obnašanj, ki so se, kot vidimo, ohranila vse do danes. Daniel Defoe, najbolj znan po svojem delu Robinzon Crusoe, je svoje vtise o kugi, ki se je v prvih letih osemnajstega stoletja spet pojavila v Londonu, zbral v dnevniku, izdanem leta 1722. Takole je zapisal: "Strah ljudi se je v teh težkih časih čudno povečal. Ljudje, iz katerega razloga, si ne morem predstavljati, so bili bolj odvisni od prerokovanj, astrologije, urokov, sanj in nakladanj starih bab kot kadarkoli prej. Ali je bil ta nesrečni značaj v začetku povzročen s strani tistih, ki so s tem zaslužili, namreč s tiskanjem prerokovanj, tega ne morem trditi, res pa je, da so ljudi takšne knjige hudo prestrašile." Tristo let nazaj, pa kot da bi bilo danes.
Za vse pa seveda niso bile vedno krive le neuke množice. Odkar imamo medicino, so se med zdravniki našli tudi posebneži, ki so zaradi nečimrnosti, nestrokovnosti, neodgovornosti ali preprosto zato, ker so bili butasti, delali nered in škodo ter ogrožali zdravje ljudi. V prvi polovici devetnajstega stoletja so nekateri ameriški zdravniki proti koleri priporočali visoko toksične odmerke živega srebra, električne šoke in vpihovanje tobakovega dima v zadnjico. Predsednik zdravniškega združenja v New Yorku pa je pri zdravljenju s kolero povezane diareje prisegal na zamašitev rektalne odprtine z mastno krpo ali čebeljim voskom. Ivermektin je le najnovejša epizoda v dolgi tradiciji čudaških in nevarnih terapij.
Eden od najpomembnejših zaključkov Fergusonove knjige je morda ta, da ne moremo strogo ločevati med naravnimi katastrofami in tistimi, ki jih je povzročil človek, ker so potek in posledice naravnih katastrof v veliki meri odvisni od družbenih in političnih odgovorov nanje. Smrtnost, ki jo povzroči patogen, je vsaj delno tudi odraz družbenega in političnega sistema, ki ga napada. Ferguson celo poglavje posveti psihologiji politične nesposobnosti, po modelu psihologije vojaške nesposobnosti, s katero se je ukvarjal britanski psiholog Norman Dixon. Ta je ugotovil, da je slab poveljnik tisti, ki navkljub napačnim odločitvam ne spremeni svojih ravnanj. Ne uči se iz preteklih izkušenj, ampak vztraja pri napačni strategiji, navkljub dokazom, da ta ne deluje. Za pridobivanje samozavesti in premagovanje kognitivne disonance se zateka k pompoznemu samopoveličevanju. Zavrača in ignorira informacije, ki se ne skladajo z njegovimi prepričanji. Za neuspehe vedno išče krivca pri drugih, nikoli pri sebi. Dixon je preučeval psihologijo vojaških poveljnikov, ne politikov, vendar pa ni izključeno, da bi nekdo, ki politiko doživlja kot vojaški spopad, v svojem ravnanju odražal eno ali več zgornjih lastnosti. Kadar se to zgodi v času zdravstvene krize, kot je ta, ki jo preživljamo, so posledice lahko zelo resne, ne samo na zdravstvenem področju. Kot je nedavno zapisal starosta ameriške zunanje politike Henry Kissinger, nacionalna enotnost in uspešnost temeljita na prepričanju, da so institucije sposobne predvideti katastrofo, ustaviti njene posledice in ponovno vzpostaviti stabilnost. Ko bo pandemija covida-19 za nami, bodo mnogi svoje institucije ocenjevali kot neuspešne. Ali je ta ocena objektivno točna, je nepomembno.
Čeprav pandemija še traja, je vedno več dokazov, da se Kissinger ne moti. Po letu in pol so ljudje marsikje vedno bolj obupani, prestrašeni in jezni. Ta čustva, ki so pogosto upravičena, ustvarjajo idealne pogoje za nadaljnji razmah političnega populizma. Ta ni nevaren zato, ker bi vedno naslavljal napačna vprašanja, ampak zato, ker dosledno ponuja najslabše možne odgovore. Družbene stabilnosti, demokratičnih institucij in vrednot ne ogroža le virus, ampak predvsem neustrezni odzivi na zdravstveno krizo in izkoriščanje človeških stisk v politične namene. Če bomo po pandemiji izgubili svobodo, za to ne moremo kriviti netopirjev in pasavcev. Za posledice bomo odgovorni ljudje. Narava je samo sodelovala.
