Ideja obveznega cepljenja je, kot je znano, že v splošnem tuja spontani liberalni ideologiji in domnevno nezdružljiva z aktualno edicijo družbene pogodbe. Nanjo smo v redkih primerih sicer zmožni pristati, jo celo vzeti kot samoumevno, a le če je že bila sprejeta, le kot preostanek na sebi pozabljene odločitve iz predzgodovine. Tudi mumpsa, blodimo v nezavednem, bi se danes lotili drugače. Tudi cepljenje proti davici bi danes promovirali z nagovori o solidarnosti. Tudi pri ošpicah bi zdaj, ko smo moderni, ljudem raje prepustili izbiro – a če že je tako, kot so nekoč določili, naj bo, nikakor pa te prakse ne velja ponavljati.
A spet, ker smo idejo obveznega cepljenja nekako vendarle sprejeli v sistem, je ne smemo videti kot take, temveč zgolj kot zastarelo pojavno obliko ideje višjega reda. Obvezno cepljenje, govorimo zdaj, ko smo določene bolezni že skoraj ali v popolnosti izkoreninili, ni nič na sebi dobrega. V nekih starih, predmodernih časih, ko so se bili ljudje še pripravljeni odreči svobodi, je predstavljalo danes nespodobno bližnjico do dosege cilja: ravno pravšnje, ravno še zadostne precepljenosti, ki nam omogoča ohranitev normalnega življenja ob sočasni ohranitvi, celo oplemenitenju obstoječih temeljnih pravic, ki v boju z epidemijo izkažejo svojo robustnost.
In to so bili ideološki nastavki, s katerimi smo se konec leta 2020 lotili cepljenja proti covidu-19. Razlog, da smo idejo obveznega cepljenja že vnaprej izključili kot možnost, primarno ni bil načelne narave. Izključili je nismo zato ali vsaj ne zgolj zato, ker bi bila nesprejemljiva, nevarna in "totalitarna", temveč ker smo verjeli, da zanjo tudi v praksi ne bo nikakršne potrebe, nikoli in nikdar. Cilj zadostne precepljenosti, smo verjeli, bo dosežen avtomatično, s pomočjo splošne želje, da enkrat za vselej opravimo s pandemijo – kar naj bi dokončno dokazalo cufanje za cepivo v začetni dobi pomanjkanja.
In prav ta dodatna vera, da nismo le prazni zagovorniki svobodne izbire posameznika, temveč da bomo kot skupnost svobodnih posameznikov v ravno pravšnjem obsegu izbrali pravo možnost, je poskrbela za privid, da je uspeh ne le verjeten, ampak neizogiben – in ker se privid pač ne ozira na realnost, je vztrajal še dolgo po tem, ko bi že lahko zaznali prve signale definitivnosti bodočega kraha. Le ta privid je močno zamujeno in amatersko promocijsko kampanjo v očeh vlade obdal z avro profesionalnosti in pravočasnosti in le ta privid je lahko podaril čas za odlašanje s proaktivnimi praksami – od organizacije kolektivnih cepljenj za skupine do sistematičnega iskanja necepljenih starejših. A ker je istemu prividu poleg vladnih struktur zapadla ogromna večina politične in javne sfere, je tudi kritika cepilnega kraha pobegnila v fantazijo, v večno iste sanjarije o nujnosti bolj človeške in jasne komunikacije. Ta je bila obenem nepovratno zamujena in v trenutni personalni sestavi oblasti v strogem smislu nemožna.
Ko se je ob začetku poletja privid začel razblinjati in se je ideja obveznega cepljenja vrnila iz kolektivne potlačitve, se je lahko vrnila le v popačeni obliki kot nepovezan skupek z afektom naveličanosti in jeze navdanih privatnih prebliskov. Ta pozabljena opcija je v javni diskurz, jasno, lahko prodrla šele ob res očitnih signalih spodletelosti primarnega pristopa. A pozor, tudi ko se je pojavila kot alternativa zavoženi implementaciji spontane ideologije, se slednje še ni osvobodila: niti posamezniki, ki jih je ideja preblisnila, je namreč niso dojeli kot dokončnega preloma, kot zavezujočo spremembo svojega prepričanja, temveč kot psihološko berglo, kot zavestno nerealistično dopolnilo objektivne vdaje v usodo. V situaciji, ko je na eni strani postalo očitno, da zadostne precepljenosti spontano ne bomo dosegli, na drugi strani pa smo morali še naprej verjeti, da se bo sčasoma to vendarle zgodilo, ker druge opcije pač ni, je izreči "uvedimo že to obvezno cepljenje, dovolj je bilo" pomenilo javno naglasiti minimum zdravega razuma, ohranitev zmožnosti spoznanja, da se čudež avtomatične precepljenosti pač ne bo zgodil. A da bi to idejo začutili kot rešitev, je bilo nujno iz kolektivne potlačitve aktivno iztrgati še njen zadnji element, prebiti blokado nerealističnosti in jo jo s tem iz privatne agresivne fantazije pretvoriti v legitimno javno opcijo.
V tem kontekstu je bilo ključno na ravni celotne pravne stroke sicer simptomatično zapoznelo, a vendarle neprecenljivo "odkritje" Dina Bauka, da obvezno cepljenje v slovenskem pravnem redu ni kategorija, ki čudežno velja le za nekatere stare nalezljive bolezni, temveč jo je brez načelnih zadržkov mogoče aplicirati na katero koli obstoječo ali prihodnjo bolezen, če za to obstajajo epidemiološki razlogi. Da je konkretno presojo, ali so ti razlogi pri trenutni, sicer bizarno nerazglašeni epidemiji že nastopili, mogoče obrniti v eno ali drugo smer, je nesporno – a opozorilo, da je neobvezno cepljenje tudi pri tej epidemiji daleč od samoumevnosti, je končno sprožilo proces, v katerem je ideja obveznega cepljenja postala legitimen predmet javne razprave.
Ali bolje: bi lahko postala. Ker smo Slovenija, se ta ideja še naprej materializira v pokvečenih oblikah, ki jih v spremenljivih deležih generirajo nerazumevanje pandemije, politična strahopetnost, ignoranca ustavnosti in fiksacija, da je po dobrem letu in pol epidemije obveznost sprejemljiva le za nekatere redke poklicne skupine. Namesto odločitve za uvedbo splošne obveznosti, znotraj katere bi lahko regulirali tudi jasno opredeljene izjeme, smo tako priča spontanim polovičarskim poskusom, ki na eni strani bežijo od splošne obveznosti, na drugi strani pa uvajajo prav tisto, od česar je vredno bežati: neutemeljeno, kapriciozno in neizbežno selektivno prisilo. Protistrup oblastni strahopetnosti, ki se maskira v odločnost, pa v dani situaciji ne more biti poziv k rahljanju in življenjskosti, temveč zgolj odločna in univerzalna implementacija sprva izključene možnosti. Portugalska se je znašla drugače; za nas, nasprotno, je prav to lahko pot k rekonstrukciji razpadle družbe. Prehodnemu konfliktu se ne bo mogoče izogniti – a vsaj odvil se bo v skupnem univerzumu.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
