Prisila in razum

​V tem tednu smo dobili dokončno potrditev, da je v skoraj že dve leti trajajoči epidemiji edino, kar je dejansko predvidljivo, vladni pristop do obvladovanja epidemije. Ta ostaja povsem enak tako pri komunikaciji in nagovarjanju prebivalstva kot pri sprejemanju različnih odlokov. Vladnim predstavnikom bi naredili krivico, če bi trdili, da niso sposobni iz dosedanjih napak potegniti zaključkov, ki bi jih pripeljali do drugačnega pristopa. Ne, vlada se je odločila, da bo pri retoriki, s katero izkazuje pokroviteljski, podcenjujoč, pogosto tudi zaničevalen odnos do ljudi, ki jih nagovarja in od katerih obenem pričakuje, da ji bodo sledili, vztrajala. Ker je poslušnost in sledenje brez ugovorov princip delovanja, ustroj razmišljanja, ki ga pričakujejo tisti, ki dejansko odloča, kako se vlada loteva epidemije, in nekaj njegovih najbližjih sodelavcev.

Na argument, da so zadeve dinamične, zaradi česar ukrepe spreminjajo že po nekaj dnevih, na kar se sklicuje minister za zdravje Janez Poklukar, ki kljub prijazni, a izmikajoči se retoriki, ne more sanirati škode, ki jo povzročajo nekateri njegovi kolegi in drugi predstavniki, zadolženi za obvladovanje epidemije, ni mogoče pristati. Enako dinamične so epidemiološke razmere v številnih drugih državah EU, a tam ljudem dajo čas, da se pripravijo in jim na primeren način tudi pojasnijo, zakaj so ti ukrepi, vključno z uvedbo PCT-pogoja, nujni. Ne pa, da se - še vedno in dokazano že večkrat - ukrepi, ki so pogosto nepremišljeni, neživljenjski, nedodelani, zaradi česar je njihova veljavnost kratkega daha ali padejo na ustavnem sodišču, sprejemajo mimo ali preko stroke. Zato je tudi argumentacija pogosto na zelo trhlih temeljih. Vse to povzroča zmedo, jezo, upor.

Z opisanim načinom pristopa je vlada stvari ponovno prignala do težko obvladljivih razmer. Predvsem pa do tako nizke precepljenosti, da ji ni preostalo drugega, kot da poseže po uveljavitvi PCT-pogoja za skoraj celotno javno življenje. Pri tem lahko vladni predstavniki še tako leporečijo, da njihov namen ni bil prisiliti ljudi k cepljenju. Dejstvo je, da so številni, ki so v zadnjih dneh stali pred cepilnimi centri, to razumeli zgolj in izključno kot prisilo. In nič drugače ni pri uvedbi pogoja PC za zaposlene v državni upravi. Cepljenje je nenadoma, ne da bi pri tem poskrbeli za ustrezno zakonsko podlago, postalo obveza. Da ravno za državne uradnike, s čimer naj bi po lastnih trditvah vlada pokazala, da je odgovoren delodajalec, ni strokovne argumentacije. Vlada se je za ta korak odločila po lastnih vzgibih in interesih.

Če bi njihova skrb dejansko bila varovanje zdravja najranljivejših skupin, bi pogoj PC že davno uvedli v zdravstvu in socialnem varstvu. A tako kot v izobraževanju, kjer je vlada tudi to jesen bolj ali manj vse prepustila spontanemu razvoju širjenja okužb, jo je zaradi zapoznelih reakcij na razvoj epidemije prehitel virus. In tako smo ponovno pri prvi točki lekcije, ki jo moramo usvojiti: odgovornost je na plečih družbe. Zato vklopimo razum!