Eden najbolj zabavnih komentarjev, ki sem ga zasledil v tokratni izvedbi razprave o fašizmu in antifašizmu, ki se vsako leto v januarju razplamti na obletnico dražgoške bitke, je bil tvit prominentnega borca za drugače misleče, da gre dandanes pri fašistih zgolj za subkulturo. Pomaknite se naprej, bi rekli Francozi, tukaj se ne dogaja nič posebnega. Fašizem naj bi torej dosegel svojo omikron fazo in se spremenil v nekaj, česar se ne bomo nikoli znebili, ampak se bomo morali naučiti živeti z njim. Endemični fašizem. Po premisleku popravljam. Komentar ni bil zabaven. Če je še kaj bolj zavržnega od zanikanja obstoja in nevarnosti fašizma, v slogu "niso neonacisti, ampak domoljubi, ne gre za nacistične simbole, ampak za hindujsko folkloro", je to njegova banalizacija.
Vse to vodi v vprašanje, kaj fašizem je in kako ga prepoznamo. Definicij seveda ne manjka. Že Wikipedija in vsak spodoben politološki šnelkurs vam bosta ponudila podoben opis družbene ureditve, ki temelji na totalni kontroli države, nacionalizmu in ničelni toleranci do političnih nasprotnikov, kritikov in manjšin. Verjetno pa nihče ni opisal značilnosti fašizma ali urfašizma oziroma večnega fašizma, kot mu pravi Umberto Eco v eseju, objavljenem pred dobrega četrt stoletja v reviji The New York Review. Njegove besede so srhljivo preživele zob časa in se zdijo danes še bolj relevantne kot takrat, ko so bile napisane. Vsem, ki so v zadnji izdaji z Dražgošami sprovociranega slovenskega prepiranja o fašizmu in antifašizmu cinično postavljali vprašanje, kaj je to fašizem, svetujem, naj preberejo Ecov tekst. Večkrat.
Večni fašizem goji kult tradicije, zavrača modernizem in fetišizira iracionalnost. Razsvetljenstvo in njegova dediščina sta zanj izrojena. Kultura in liberalna inteligenca sta sovražnika, ker izdajata tradicionalne vrednote. Nestrinjanje je izdaja.
Večni fašizem gradi na strahu pred drugačnostjo, zunanjimi sovražniki in tujimi vdiralci. Večni fašizem izkorišča družbena in socialna nezadovoljstva in nagovarja ljudi, ki trpijo zaradi gospodarskih težav in občutkov političnega ponižanja. Kot odgovor in tolažbo ljudem brez jasne socialne identitete ponuja najbolj splošen skupni privilegij, dejstvo, da so rojeni v isti državi. Večni fašizem je po definiciji nacionalističen in rasističen.
Antifašizem je temeljna civilizacijska vrednota, ne daje pa ekskluzivne pravice, da imaš vedno in v vsem prav. Razen seveda v odnosu do fašizma. Tukaj si lahko le proti njemu ali zanj
Večni fašizem je mačističen, nespoštljiv do žensk in nestrpen do seksualnih manjšin.
Večni fašizem je populističen ali selektivno populističen, kot ga opisuje Eco. Nosilec pravic ni posameznik, ampak ljudstvo kot monolitna entiteta, ki izraža skupno voljo. A ker nobena večja skupina posameznikov nima skupne volje, si pravico do interpretacije jemlje Vodja. Ljudstvo je le teatralna fikcija. Ker nihče ne more biti nad ljudstvom, večni fašizem zavrača "gnilo" parlamentarno oblast. Pod Mussolinijem je zakonodajna oblast postala fiktivna izvršna oblast, ki si je podredila tudi sodstvo in medije, pa je sama izdajala zakone.
Večni fašizem uporablja orwellovski novorek, ki temelji na osiromašenem besednjaku in sintaksi, da bi omejil možnosti za kompleksno in kritično razmišljanje.
Čeprav se najpogosteje citira zgolj seznam štirinajstih značilnosti fašizma, si je Ecov tekst dobro prebrati v celoti, na primer tudi v delu, ki govori o italijanskem odporniškem gibanju. Takole pravi: "V moji državi danes obstajajo tisti, ki pravijo, da je bil mit o odporu komunistična laž. Res je, da so komunisti izkoriščali odpor, kot da je njihova osebna lastnina, saj so imeli v njem glavno vlogo; spominjam pa se partizanov z rutami različnih barv. /…/ V moji državi danes nekateri pravijo, da je bila osvobodilna vojna tragično obdobje delitev in da je vse, kar potrebujemo, narodna sprava. Spomin na ta strašna leta je treba potlačiti, refoulée, verdrängt. Toda Verdrängung povzroča nevrozo. Če sprava pomeni sočutje in spoštovanje do vseh, ki so svojo vojno borili v dobri veri, odpustiti ne pomeni pozabiti."
A če odpor proti fašizmu ni bil zgolj domena komunistične levice, Eco ideološki pluralizem prepoznava tudi v totalitarnosti. "Če pod tem izrazom razumemo režim, ki podreja vsako dejanje posameznika državi in njeni ideologiji, potem sta bila tako nacizem kot stalinizem totalitarna režima." Dejansko je značilnost fašizma tudi glorifikacija in instrumentalizacija nasilja, ki so ga ne le nacizem, ampak tudi Stalin in Rdeči Kmeri dvignili na raven, ki je celo "originalni" italijanski fašizem nikoli ni dosegel. Kar ne pomeni, da se ni trudil ali da mu to ne bi, če bi imel več časa, tudi uspelo.
To, kar v eseju Umberta Eca bode v oči, je dejstvo, da večino, če ne prav vseh značilnosti večnega fašizma lahko prepoznamo tudi v skrajnem populizmu, čeprav morda na nižji stopnji intenzivnosti. To je seveda za mnoge dovolj, da ob vsakem omenjanju tradicije, naroda, strahu pred prišleki in podobnim začnejo kričati o fašizmu. Daleč od tega, da bi trdil, da je previdnost odveč, a trivializacija tako težkih besed, ki na koncu lahko privedejo do izgube pomena, je lahko kontraproduktivna. Najprej zaradi družbenih frustracij in socialnih krivic, o katerih piše tudi Eco. Dejstvo, da gre za občutke, ki jih populizem (in fašizem) nagovarjata in izkoriščata, še ne pomeni, da ne obstajajo in da niso v mnogih primerih tudi upravičeni. Živimo v času, v katerem imajo mnogi zelo utemeljene razloge, da se počutijo ekonomsko, socialno in politično odrinjene na rob. Posplošeno etiketiranje vsakršnega izražanja takšnega nezadovoljstva, pa čeprav v afektu, agresivno in žaljivo, je voda na mlin tistih, ki želijo te družbene napetosti zlorabiti v lastno korist. Olajšujejo identitetno polarizacijo, v kateri mnenja, ideje, vrednote izgubijo svoj pomen, ostanejo zgolj še nalepke, kot uniforme, ki na bojišču kulturne vojne omogočajo, da lažje ločimo naše od vaših. Ko se družbena razmerja in napetosti zreducirajo na kulturni boj brez vsebine, je populizem (in v možni končni konsekvenci tudi fašizem) že na pol poti do zmage. Iz podobnega razloga se je treba v odgovoru na skrb vzbujajoče pojave v družbi izogibati diskurzu nasilja in smrti. Ne glede na kontekst in pojasnila to lahko pripomore k relativizaciji in banalizaciji nasilja, ne le verbalnega, v politiki in družbi, in od tega lahko imajo v končni konsekvenci največ koristi predvsem tisti, ki imajo do uporabe nasilja najmanj zadržkov ali celo največ afinitete.
Še zdaleč ne gre za to, da bi morali biti razumevajoči in strpni do nesprejemljivega, Eco pravi, da moramo ostati budni. "Urfašizem je še vedno okoli nas, včasih v civilni preobleki. Za nas bi bilo veliko lažje, če bi se na svetovnem prizorišču pojavil nekdo, ki bi rekel: 'Želim znova odpreti Auschwitz, želim, da črnosrajčniki spet paradirajo na italijanskih trgih.' Življenje ni tako preprosto. Urfašizem se lahko vrne pod najbolj nedolžno krinko. Naša dolžnost je, da ga odkrijemo in s prstom pokažemo na katero koli od njegovih novih pojavnih oblik - vsak dan, v vsakem delu sveta." Po drugi strani pa nam v družbenem odgovoru in obrambi pred fašizmom ne koristi, če nalepko fašizma lepimo preveč na hitro in široko, na vsakega, ki se ne strinja z nami. In če smo slepi in neodzivni na vprašanja, dileme, krivice in strahove, ki jih populizem nagovarja in brezobzirno izkorišča. Antifašizem je temeljna civilizacijska vrednota, ne daje pa ekskluzivne pravice, da imaš vedno in v vsem prav. Razen seveda v odnosu do fašizma. Tukaj si lahko le proti njemu ali zanj. Afašizem ne obstaja. Obstaja pa cela vrsta drugih vprašanj, o katerih se lahko v družbi ne strinjamo. Načeloma me nestrinjanje ne moti, vsekakor pa me moti manj kot enotnost pod prisilo. Ta namreč dejansko lahko vodi v fašizem.
