Ni čistejše ljubezni od ljubezni do svojih otrok. Tudi globljih strahov ne.

Ni bolj brezpogojne ljubezni, kot je ljubezen do svojega otroka - ni čistejših in ne globljih občutenj absolutne ljubezni od starševske. Tako na drugi strani tudi ni večjih skrbi in ne temačnejših strahov, kot povezanih prav z ljubljenim otrokom - za svoje otroke se najbolj bojimo, večina praviloma bolj kot zase. Strah nas je (vsaj v največji meri in v povprečju), da bi se jim karkoli zgodilo, da bi jih kdo prizadel, da jim ne bi uspelo doseči, kar so si zadali, da bodo razočarani in neuspeha ne bodo prenesli ali pa da česa otroku spodletelega ne bomo prenesli mi kot starši.
Nenehni strahovi - odkriti ali skriti, odganjani in spet prebujeni, spodbujeni. Saj ne, da je grozeči strah, ki "biva" v starših, stalno aktiven, da ves čas deluje intenzivno in zavedno, še manj, da nas usmerja, vodi. Prej se zdi, kot da gloda nekje v ozadju in se tu in tam kot strupena puščica zapiči ostro s konico v človeka, se prisesa nanj s prežečimi temnimi očmi, se tu in tam pritajeno oglasi ali spet kdaj glasno zahteva svoj davek. Ne uideš mu, naj si še tako pogumen, čvrst, suveren, sproščen človek. Vse nas se polaščajo strahovi, koga bolj, koga manj - odvisno tudi, kakšni smo ne le kot starši, temveč na sploh kot ljudje.
Razlog za ta razmislek je, da je ena od mojih, najinih petnajstletnih hčerk dvojčic prvič odpotovala daleč v tujino za dlje časa, na enomesečne športne priprave. Naj kar v izhodišču poudarim, da to pisanje nima pretenzije podajati kakršnikoli strokovni vpogled v odločanja o tem, kdaj dovoliti otroku, da (kam) gre, kdaj ga prepustiti samostojnosti, kdaj je pravi čas, da mu dovolimo odrasti, še manj o tem, kakšne so naše posesivnosti, povezanosti in navezanosti, (so)odvisnosti. Za kaj takega niti nimam potrebnega strokovnega znanja - kolikor ga je sploh mogoče imeti kot nekdo izven stroke - delujem kvečjemu po nekem vedenju, prepričanjih, ki so prej povezana s tem, kar nekako čutim, da je dobro ali bi vsaj lahko bilo dobro, kot deloma tudi, kar zaznavam, dojemam kot nek prav (slednje je morebiti že bolj tvegana opredelitev). Kvečjemu torej nagovarjam k razmislekom in ne silim k zaključkom - izpeljujem zgolj iz tega, kar občutim, in kar se mi zdi, da bo morda lahko (za)čutila, razumela, se poistovetila še kakšna mama. Ali pa oče. Sploh otrok(a), ki že postopno prehaja v odraslost, a bo hkrati ostal za vedno tvoj, moj otrok in bi ga tako ali drugače skušala zadržati čim dlje, se ga na nek način oklepati, ga (za)ščititi, zavarovati, pa čeprav je hkrati jasno, da ga je treba postopno, a zanesljivo (pre)puščati odraslosti, svetu, drugim ljudem, drugim najljubšim, ki niso jaz, ki niso starš, ki ga že ali ga bodo imeli radi globlje, močneje od starša.
Nikakor pri vseh premislekih, notranjih bojih, ob odhodu hčere nisem bila na točki, ko bi pomislila, da ne bo odpotovala. Nasprotno, jasno je bilo, da bo in je, že zaradi razloga, pa tudi sicer slej ali prej bi, o tem ne dvomim. Tudi druga hči bo, kmalu. In (za zdaj) se bosta obe še vračali domov, k nama, za dlje časa - verjamem in želim si, da se bosta tudi v pravi "odrasli" odraslosti vedno radi vračali domov, tudi potem, ko bosta samostojni, ko bosta odšli na svoje, po svoje - da bo v vseh popotovanjih in popotnicah v njiju iskrena želja, da se vendarle še prideta družit z nama, podelit z nama svoje izkušnje, doživetja, vzhičenosti, potrtosti, strahove. Vsaj povedat, kaj sta videli, koga srečali in spoznali, kje posedali, kod drveli. Kak detajl, po katerem veš, da hoče(ta), da veš, da si del njunih zgodb, čeprav neposredno vse bolj izstopaš iz njih.
​Nenehno smo v nasprotjih sami s sabo, vsaj tako se mi zdi - v družbenem in osebnem pogledu. Otroke bi načeloma kot družba radi čim prej "spravili h kruhu", to nenehno poudarjamo, pa jih danes, ko se iz več vzrokov podaljšuje čas bivanja otrok doma, vseeno skušamo obenem čim dlje zadržati v lastni oskrbi, doma. Tako, v nasprotjih in trkih nasprotujočih si misli in tudi ravnanj se prebijamo naprej vsak s svojimi občutji in premišljevanji -  je vse to morda preveč, pretiravamo, zapletamo ali pa je to normalen tok, ali je to le običajen dramaturški lok neke postmodernistične družbe, v kateri vse preveč tuhtamo in analiziramo, medtem ko se je včasih pač vse preprosto odvijalo in nismo dramatizirali? Kaj je dobro za koga, kaj in kako bo storiti prav, kaj je naslednji (raz)korak - kako doseči, da ne bo neštetih dilem. Ki jih morda v resnici ni?