"Mami, sem še lahko malo doli, proosiiim?" smo blokovski otroci po domofonih spraševali starše. To je bilo običajno v času, ko so se prižgale luči javne razsvetljave. Ker še nismo imeli mobilnih telefonov, je bil to znak, kdaj je treba domov. Zlasti v zimskem času je bilo to precej zgodaj, mi pa smo imeli še toliko zadev opraviti, početi, se pogovoriti.
Sedaj so časi drugačni, radi rečemo, ko pogrešamo več otroškega živžava na dvoriščih. A v bistvu niti ne tako zelo. Četudi se je pri starejših življenje deloma preselilo na splet, zlasti mlajši otroci še zmeraj potrebujejo druženje v živo, igranje z vrstniki na (urejenih) dvoriščih, da si razvijajo motorične sposobnosti in se ne nazadnje socializirajo. To so odločno pokazali otroci mariborske soseske v Goriški in Ljubljanski ulici, ki prodajajo svoje igrače in se lotevajo določenih opravkov, da bi nekaj zaslužili, starše pa pripravili do tega, da zemljišče ne bo več zapuščeno, igrala pa dotrajana in nevarna.
Takšna usoda je doletela marsikatera igrala in igrišča v blokovskih soseskah. Kar je bila nekoč družbena lastnina, je sedaj bolj ali manj privatizirano oziroma del funkcionalnih površin blokov. To ne nazadnje prinaša tudi stroške. In ko ob tem razdrobljeno lastništvo trči še ob različne poglede na to, kako površino uporabiti, se dogovor o rabi in vlaganju le še oddalji. Družine z mlajšimi otroki, ki so se denimo na novo priselile, bi želele obuditi igrala, a kaj, ko starejši solastniki tega ne potrebujejo, ne moti jih, da je ostanek igral sedaj le moteča navlaka, nikomur v ponos. Enostavno ne bodo v to vlagali.
Ne želijo niti klopi, ker po njihovem prepričanju ne bo več miru
A ne gre pri zadevi le za denar. Številni bi preprosto radi samo mir in tišino. Spomnimo na lanski primer iz Slovenske Bistrice, ko so lastniki zemljišča, to so bili etažni (so)lastniki stanovanj v soseski, od krajevne skupnosti, ki je pred nekaj let postavila in nato tudi vzdrževala otroška igrala, zahtevali njihovo odstranitev. V tistem delu mesta je največja gostota poseljenosti v občini, saj so se v zadnjih nekaj letih pospešeno gradili stanovanjski bloki, in obenem je tam tudi večje število mladih družin z otroki, ki prav tako potrebujejo prostor za igro. Kako torej uskladiti različne interese prebivalcev? "Želje, navade posameznikov ali posameznih manjših skupin so zelo raznolike. In tudi takšne ugodnosti zahtevajo, ki jih niti kot krajevna skupnost niti občinska uprava ne moremo uresničiti. Imeli bi igrala, a ne pred svojim blokom. Še več, krajani si pred posameznim blokom ne želijo niti klopi, ker po njihovem prepričanju ne bo več miru," je takrat za Večer povedal predsednik Krajevne skupnosti Pohorskega odreda Ludvik Repolusk. Da otroška igrala v zadnjem obdobju postavljajo le na javnih površinah, vstran od bivalnih enot, so takrat povedali tudi na bistriški občini.
V aktualnem mariborskem primeru je župan Saša Arsenovič podprl prizadevanja otrok (in staršev). Tudi sam ima še majhne otroke, zato lahko bolje razume te potrebe. In navsezadnje, kateri politik se ne bi odzval na pozive otrok, čeprav več kot pozvati odrasle k dogovoru občina niti ne more storiti, ker gre za zasebno lastnino. So pa v vodstvu občine že napovedali, da bodo obnovili več igral. V prvi vrsti vrtčevskih, kar je zelo dobrodošla poteza. A obenem je treba opozoriti, da ta igrala običajno niso prosto dostopna, ker območje po koncu delovnega časa zaklenejo, da se ognejo morebitni odgovornosti, če bi prišlo do nezgod ali vandalizma.
Podobno je z igrišči pri osnovnih šolah. Tu in tam kakšna osnovna šola sicer ne zaklene svojega igrišča, da lahko otroci tudi popoldne pridejo igrat bodisi košarko bodisi nogomet ali kaj drugega. Večina pa raje "marljivo" zapre ograje, da se tam ne bi zvečer "zbirala mladina, smetila in razbijala, stanovalci pa se pritoževali nad hrupom", kakor je slišati pojasnila. A s tem večji otroci ob popoldnevih, razen pri plačljivih aktivnostih, skorajda nimajo kje sproščati svoje energije.
Časi so se torej vendarle nekoliko spremenili. Nekoč bi se starš doma z mulcem najprej dobro pogovoril o tem, kaj je ušpičil zunaj in kako bo to popravil, odslužil. Sedaj se odgovornost velikokrat išče predvsem drugje. Zato je po eni strani tudi razumeti ravnanje vodstev šol in vrtcev, da ne želijo opravka s starši, ki gredo nadnje tudi z odvetniki. A bistvo, rešitev vsega zmeraj ostaja pogovor, dogovor v skupnosti, kaj želimo, strinjanje o tem, kaj je sprejemljivo in kaj ni, ter kako bomo uskladili interese na našem skupnem prostoru. In življenje v bolj strnjenih naseljih, v večstanovanjskih hišah, blokih, stolpnicah terja tega veliko več. Kar zadeva izrabo prostora, določene okvire postavlja tudi zakonodaja, denimo s predpisanim deležem zelenih površin pri gradnji, določene pogoje investitorjem ima možnost postaviti tudi lokalna skupnost. A spet, kako se bodo opremile konkretne zelene površine, je nato znova stvar lastnikov. Otroci iz Goriške in Ljubljanske ulice so lahko vsakokrat odličen zgled, da se da. Če so se znali dogovoriti, se organizirati na način, da bodo tudi sami prispevali svoj delež za skupni interes, bodo tudi odrasli najbrž zmogli dovolj razuma in strpnosti, da najdejo rešitve.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
