(POGLED) Izvlek sidra inflacije

Leta 1981 je Volcker slavno prekinil inflacijo s politiko visokih obrestnih mer. Z upoštevanjem te politike je kljub recesiji prepričal finančne trge, podjetja in gospodinjstva, da bo Ameriška centralna banka (Fed) naredila vse potrebno za zagotovitev nizke in stabilne inflacije.

Mnogo let kasneje je ta močna zavezanost oblikovalca denarne politike morda služila kot vzor Mariu Draghiju, ko se je leta 2012 kot predsednik Evropske centralne banke zavezal, da bo za ohranitev evra "storil vse, kar je potrebno". Nedvomno Draghijev uspeh v tej misiji pojasnjuje, zakaj je pravkar postal italijanski premier. Ključ Volckerjeve zapuščine je zasidranje dolgoročnih inflacijskih pričakovanj pri nizki vrednosti, od devetdesetih let približno dva odstotka letno. Cene so res postale stabilne, inflacija pa je v povprečju ostala na nizki, približno dvoodstotni stopnji.

Potem ko je Fed vzpostavil zaupanje v dolgoročno pričakovano inflacijo, je kmalu ugotovil, da ima veliko manevrskega prostora: lahko prilagodi kratkoročne nominalne obrestne mere in količine denarnih agregatov, ne da bi ogrozil njeno dolgoročno verodostojnost. Tako je na primer na dolgi rok kratkoročne nominalne obrestne mere obdržal blizu ničle in močno povečal svojo bilanco stanja, hkrati pa ohranil ključno sidro nizke dolgoročno pričakovane inflacije.

Na žalost pa kapital, ki ga je zapustil Volcker, zdaj ogroža nepremišljena monetarna in fiskalna politika. Zdi se, da v Fedovi bilanci stanja danes ni nobenih omejitev, javnofinančni primanjkljaji kot delež BDP pa se gibljejo na izjemni ravni.

Fed zdaj izžareva zaupanje oziroma pretirano samozavest, da nič, kar počne, ne bo vplivalo na dolgoročna inflacijska pričakovanja. V resnici si želi, da bi se inflacija dvignila s približno 1,5 odstotka na leto do zastavljenih dveh odstotkov, kar je njegov cilj. Toda namesto da si danes Fed mane roke zaradi nizke inflacije, bi ga morala skrbeti možnost hitrega povečanja dolgoročno pričakovane inflacije.

Sploh upoštevaje trenutne podatke o inflaciji v ZDA. Pred recesijo zaradi covida-19, od začetka leta 2010 do začetka leta 2020, je bila stopnja inflacije za indeks cen življenjskih potrebščin (CPI) v povprečju 1,7 odstotka na leto, povprečna stopnja, izračunana na osnovi Fedove najljubše ravni cen, deflatorja potrošnikovih izdatkov, pa je bila podobna - 1,5 odstotka na leto.

Razumno merilo dolgoročno pričakovane inflacije je desetletna stopnja inflacije, ki je enaka razliki v donosu med konvencionalnimi in desetletnimi zakladnicami ZDA indeksirane inflacije. Januarja in februarja 2020 je ta stopnja znašala 1,7 odstotka na leto, tako da je dolgoročno pričakovana inflacija sovpadala z nedavno dejansko inflacijo. Nato je huda recesija, ki se je začela marca 2020, povzročila kratkoročni padec ravni cen, zato je inflacija začasno ostala negativna (- 4 odstotke na leto od marca do maja). Hkrati je dolgoročno pričakovana inflacija padla na približno en odstotek letno.

Toda stopnja inflacije se je kmalu povečala in je v povprečju od maja 2020 do januarja 2021 znašala tri odstotke na leto, dolgoročno pričakovana inflacija pa se je znatno povečala z enega odstotka na leto od marca do maja 2020 na 2,2 odstotka do februarja 2021. Ta sprememba je delno odražala povečanje običajnega donosa zakladnice z 0,7 odstotka na 1,2 odstotka in delno zmanjšanje donosa indeksiranih obveznic z - 0,3 odstotka na - 1 odstotek.

Po mnenju finančnih trgov višja inflacija, kot je bila lani maja, ne bo začasna. Donos obveznic nakazuje dolgoročno inflacijo nad dva odstotka letno. Na dobri strani je to še vedno precej pod šestimi odstotki iz sedemdesetih let. Znova se zdi, da je Fed, zlasti predsednik Jerome Powell, zelo prepričan, da bo lahko nadziral inflacijo tako, da bo po potrebi zvišal kratkoročne nominalne obrestne mere. Težava je v tem, da bodo pohodniške kratkoročne stopnje le malo vplivale na inflacijo, ko se bo uveljavila visoka dolgoročna pričakovana inflacija.

Za zagotovilo, da se inflacija ne bo ponovila, potrebujemo oblikovalce politik, kot sta Volcker in Draghi. Toda bojim se, da bodo šibki oblikovalci politik, nesposobni resnih zavez, zapravili kapital, ki ga je pred več kot 30 leti za visoko ceno ustvaril Volcker.