V soboto okoli poldneva sem se z ženo in sinom ustavil na Vrhniki; zaželeli smo si kave in slaščice za malico. Kosilo smo namreč načrtovali šele okoli tretje ure. Sedli smo na vrt, žena in sin pa sta stopila v slaščičarno, da izbereta tortico. Žena je prišla na vrt dokaj razburjena, saj je strežno osebje za šankom brez mask delilo tortice in sladoled. Ko je k mizi pristopil natakar, smo ga vprašali, zakaj ne nosijo mask, ki so v zaprtih prostorih obvezne, še zlasti za osebje, ki opravlja z jedmi. Odgovoril je, da je pač tako, da je prišel inšpektor in dejal, da je prav tako prav. Vztrajal sem, da so maske obvezne, in natakar je rezko in naduto odgovoril: "Če vam ni prav, lahko greste." Vstali smo in odšli.
Seveda v drugo slaščičarno, k sreči jih je na Vrhniki kar nekaj, kjer so v notranjosti vsi nosili masko. Vprašal sem jih, kako je z inšpekcijo, pa so mi povedali, da je bila inšpektorica pri njih prav prejšnji dan, da je vse natančno pregledala in ugotovila, da je v skladu s predpisi. Pokazali so mi tudi zapisnik. Ta opis sem poslal pristojnemu direktoratu ministrstva za delo z vprašanjem, ali je res, kar so mi povedali v prvem lokalu, in podvprašanjem, ali lahko inšpektorji tolmačijo določila, namesto da bi zahtevali njihovo izvajanje. Dogodek sem objavil tudi na twitterju. Prejel sem na desetine všečkov in odzivov. Niso bili vsi prijazni, nekateri, vsi strogo anonimni (medtem ko sem jaz na družbenih omrežjih z imenom in priimkom) tudi izrazito žaljivi, s podtikanjem Stasija in celo firerja. Pričakovano, glede na gnoj, ki se tam anonimno pojavlja. Bil pa je nekdo, ki očitno ve, kje živim, pa je napisal, da Vrhnika ni Italija, je Balkan.
Žal, nekaj resnice je na tem, Italija je znana kot sila neurejena država, polna kriminala in vsakovrstnega prestopništva, pa nerednih ljudi, ki ti nekaj obljubijo in potem tega ne naredijo. Ampak v zvezi s to pandemijo so se Italijani obnašali (in se še obnašajo) drugače. Morda zato, ker je človeško življenje vendarle splošno priznana vrednota, seveda tudi zato, ker je bila Italija prva evropske država, ki jo je pandemija tako hudo prizadela. Tiste kolone vojaških tovornjakov, ki so ponoči prevažale krste iz Lombardije v sežigalnice v sosednje dežele, so seveda pustile globok vtis.
Vlada se je s koronavirusom po prvih omahljajih kar učinkovito spopadala. Premier Giuseppe Conte je daleč najbolj priljubljena politična osebnost v državi; skratka ljudje se nanj zanesejo. In verjamejo, da naredi vse, kar more, da se posledice koronavirusa omejijo. Ne pomnim, da bi kateri predsednik vlade užival tako veliko priljubljenost. Ukrepi pa so bili in so še strogi. No, je tudi nekaj izjem, nekaj popivanja in veseljačenja v večjih družbah, ampak to je marginalen pojav za državo s 60 milijoni prebivalcev.
Ljudje so se z ukrepi sprijaznili. Večina nosi masko, v zaprtih prostorih pa dejansko vsi. Dejstvo je, da trgovec tvega globo, če je v trgovini kupec brez maske. V javnih lokalih ostaja obvezna razdalja enega metra, gostje mask seveda ne morejo nositi, če jejo in pijejo, osebje pa jo nosi povsod. K temu sta bistveno pripomogla dva elementa.
Ne pomnim, da bi kateri predsednik vlade užival tako veliko priljubljenost kot Conte ta hip
Prvi je seveda strah. K temu prispevajo tudi mediji. Ko je v ponedeljek Silvio Berlusconi zapustil bolnišnico, so ga pričakali novinarji. V dveh tednih je shujšal, ni imel več njemu značilne iskrivosti, dejal je, da je ta bolezen nekaj peklenskega, in zahvalil se je zdravnikom. V medijih, predvsem na državni televiziji, se vsak dan vrstijo intervjuji s svojci umrlih in z ozdravelimi, navadnimi ljudmi, ki pripovedujejo svoje dogodivščine.
Drugi element so prav mediji. Kampanja za umivanje rok, razkuževanje, nošenje maske, prepoved zbiranja v večjem številu je zelo glasna. Kraljuje seveda nacionalna televizija, vendar so na isti liniji tudi zasebne televizijske mreže; tudi tiste, ki so politično blizu strankam opozicije. Seveda, bila je tudi skupina ljudi, ki so v Rimu demonstrirali, češ da je pandemija izmišljotina politike; mediji so jih osmešili. Vse to nima nič skupnega s politiko. Obstaja vlada in obstaja opozicija, ki od vlade terja, naj naredi več.
Politike, ki nasprotujejo maskam in podobnim ukrepom, v skoraj tisoččlanskem parlamentu lahko prešteješ na prste. Celo Matteo Salvini, ki se je do zadnjega vedel, kot da se virus njega ne tiče, se zdaj pojavlja z masko na obrazu.
In vse to nima nič skupnega s sodnimi preiskavami. Seveda je bilo tudi nekaj korupcije, če le pomislimo, da so nabavili več milijonov novih šolskih klopi, zaposlili 80.000 novih učiteljev, na vrat na nos preuredili tisoče učilnic, da je zdaj pouk stekel v bolj varnem okolju. Zaradi tega lahko pričakujemo, da se bo v prihodnosti marsikateri politik znašel na zatožni klopi. Ampak s tem se ukvarja sodstvo in nihče nima interesa, da bi neraziskane zadeve, o katerih teče preiskava, obešal na veliki zvon. Tudi preiskava o domu za starejše v Milanu, kjer je bila oskrba vse prej kot v skladu s pravili, poteka v zatišju in bo nekoč privrela na dan.
Skratka, v tem času je virus prvi sovražnik, pravzaprav edini, ki ga je treba premagati. O preostalem bo tekla beseda kasneje. V Sloveniji pa je virus politični faktor. Ukrepe tudi mediji tolmačijo kot omejitev svobode, opozicija zaostruje polemiko ob vsaki priložnosti in ključni vladni dejavniki so potisnjeni v obrambo. Potem so tu žalitve, psovke in norčevanje iz ljudi, ki spoštujejo pravila. Tako, kot to počnejo tisti avtomobilisti, ki z lučkami norijo za tabo na avtocesti, čeprav voziš s 130 kilometri na uro, z največjo dovoljeno hitrostjo. Ampak pravna država, na katero vsi prisegajo, ne daje samo pravic, določa tudi dolžnosti, mar ne?
Obiščite spletno stran brez oglasov.
